Zdaj govori pisatelj

»Starost mora postati politična kategorija.«

»Jokal pa bom za ljudmi, katerih življenja so uničena zaradi krutih delovnih razmer.«

»Komunistična stranka je trdila, da je stranka delavskega razreda in da je edina stranka, ki brani delavski razred, to pa je bilo pravzaprav res.«

»Seveda to ni bilo samo feministično gibanje, LGBT-gibanje in tako naprej.«

»Kadar sem z mamo govoril po telefonu, enkrat ali dvakrat na tri mesece, pogostokrat manj, me je spraševala: »Kdaj naju boš obiskal?««

»Ko mi je umrl oče, sem moral znova premisliti svojo preteklost in se vrniti k svoji preteklosti, svoji družini, svojim delavskim koreninam.«

»Želel sem se pokloniti ne le svoji materi, temveč tudi družbenemu razredu, ki je vedno znova spregledan.«

»Naše družbe si pred tem vprašanjem zatiskajo oči. Nihče noče slišati zanj, nihče noče videti resnice.«

»Starost mora postati politična kategorija.«

»To je intelektualna in politična gesta – dati glas tistim, ki ga sami ne morejo izraziti.«

»Misel je že v svojem času izpeljal do sintagme: vse je nič.«

»V 70. in 80. letih je bil del novega in vznemirljivega Hollywooda.«

»Bog z alzheimerjem bi nas oprostil vseh naših obveznosti. Če ni spomina – ni zločina.«

»To je bilo pred dobrimi 20 leti, 'v nekem svetu, ki danes ne obstaja, v včerajšnjem svetu, kakor bi ga poimenoval Stefan Zweig'.«

»'Predvsem pa imajo moč obdržati, kar je človeškega. Zgodbe, ki jih pripovedujemo, neprenehoma obnavljajo tisto, kar smo kot človeška bitja skozi stoletja dosegli. Ko nehamo pripovedovati, pozabljamo. Spomin pa je poleg vsega tudi moralna kategorija. Če se nihče ne spominja, je vse dovoljeno, vse se da prekoračiti.'«

»'Naše besede, naše zgodbe in literatura, ki jo pišemo, so naravni protistrup, protiutež zoper propagando in agresivni populizem.'«

»'zaklonišče zgodb, ki jih pripovedujemo, v tem smislu pa zaklonišče človečnosti.'«

»v nekem svetu, ki danes ne obstaja, v včerajšnjem svetu, kakor bi ga poimenoval Stefan Zweig«

»Predvsem pa imajo moč obdržati, kar je človeškega. Zgodbe, ki jih pripovedujemo, neprenehoma obnavljajo tisto, kar smo kot človeška bitja skozi stoletja dosegli. Ko nehamo pripovedovati, pozabljamo. Spomin pa je poleg vsega tudi moralna kategorija. Če se nihče ne spominja, je vse dovoljeno, vse se da prekoračiti.«

»Naše besede, naše zgodbe in literatura, ki jo pišemo, so naravni protistrup, protiutež zoper propagando in agresivni populizem.«

»zaklonišče zgodb, ki jih pripovedujemo, v tem smislu pa zaklonišče človečnosti«

»Čeprav se nam zdi, da z izgubo spomina izgubljamo preteklost, v resnici izgubljamo prihodnost.«

»Se nam z izgubo spomina zdi, da izgubljamo svojo preteklost, ker se je ne spomnimo, v resnici pa izgubljamo svojo prihodnost.«

»Populistična politika vedno skuša ukrasti preteklost.«

»Takrat sem spoznal, da če želim biti slišan, moram biti zelo kratek in jedrnat.«

»Žalost je povezana s stvarmi, ki se nikoli ne zgodijo.«

»Vstop v šolo mi je pomenil socializacijo na različnih ravneh. Takrat sem verjel, da so v knjigah vse resnice tega sveta, in knjige so bile moje okno v svet. Mirno lahko rečem, da mi je bila tudi šola okno v svet. Zdi se mi, da mi je šola takrat pomenila več, kot pomeni današnjim otrokom. Tam je bilo tisto, kar mi je tešilo radovednost, zato so moja osnovnošolska spričevala polna petic. Razlog ni v tem, da bi bil priden, ampak v tem, da sem bil radoveden.«

»Zagotovo je trilogija izraz hvaležnosti in spoštovanja do vseh teh ljudi. To so knjige, v katerih se ne da lagati, preprosto zato, ker pišeš o ljudeh, ki so ti blizu. Na neki način sem po šestih letih odrešen te zavezanosti. Veselim se del, v katerih se bom lahko spet prepuščal domišljiji. Zdaj pa grem lahko mirno na pokopališče v tej moji vasi, kjer je večina mojih protagonistov, prižgem svečo za vse in se mi nikomur ni treba opravičevati, da sem si kaj izmislil.«

»Vstop v šolo mi je pomenil socializacijo na različnih ravneh. Takrat sem verjel, da so v knjigah vse resnice tega sveta, in knjige so bile moje okno v svet. Mirno lahko rečem, da mi je bila tudi šola okno v svet. Zdi se mi, da mi je šola takrat pomenila več, kot pomeni današnjim otrokom. Tam je bilo tisto, kar mi je tešilo radovednost, zato so moja osnovnošolska spričevala polna petic. Razlog ni v tem, da bi bil priden, ampak v tem, da sem bil radoveden.«

»Zagotovo je trilogija izraz hvaležnosti in spoštovanja do vseh teh ljudi. To so knjige, v katerih se ne da lagati, preprosto zato, ker pišeš o ljudeh, ki so ti blizu. Na neki način sem po šestih letih odrešen te zavezanosti. Veselim se del, v katerih se bom lahko spet prepuščal domišljiji. Zdaj pa grem lahko mirno na pokopališče v tej moji vasi, kjer je večina mojih protagonistov, prižgem svečo za vse in se mi nikomur ni treba opravičevati, da sem si kaj izmislil.«