»Tole je zgodba o letu življenja. O letu upanja, ustvarjanja in vztrajnosti. O letu, ko se zaveš, da ni vse samoumevno in da se je treba in vredno boriti za obstoj umetnosti. Ker je bistvenega pomena za našo družbo. Ves čas se dotika meja in le z njihovim dotikanjem si lahko odpremo poti do novih spoznanj.«
»To leto me je z vsemi preizkušnjami okrepilo in me utrdilo v prepričanju, da je naše poslanstvo zelo pomembno, zato vsem nam ob našem prazniku želim, naj naš duh ne klone, saj se bo nevihta prej ali slej polegla. Valovi se bodo umirili, oblaki se bodo dvignili in nad nami bo modro nebo!«
»Obstaja zgodba o nas samih, ki se ji v tej industriji bojimo prisluhniti. Zgodba o tem, katere glasove spoštujemo in jim odstopamo prostor, katere glasove pa preslišimo, zgodba o tem, komu ponudimo sedež pri mizi in koga ne spustimo v sobe, kjer se sprejemajo odločitve.«
»Jude so tepli na ulicah, in to ne nacistični vojaki, pač pa njihovi sosedi ... celo otroci. Ker je zgodovina prirejena, se ljudje ne zavedajo, da je morala oblast, preden je lahko na kupu zbrala več tisoč Judov, ljudi pripraviti do tega, da so svoje sosede sovražili. To ni v ničemer drugačno od tega, da človeka sovražiš zaradi njegovih političnih stališč.«
»Mijina izpoved je pomembna, ker – upam – bo povzročila, mislim, da se to že dogaja, da se bodo uradne prijave takih dejanj jemale resno in da se bodo dejanja spolnega in psihičnega nadlegovanja ne samo obsojala, ampak tudi sankcionirana.«
»Naša naloga je, da postavljamo ogledalo družbi, da zaščitimo vse sloje družbe in da se ukvarjamo s tematikami, ki so ljudje. Zato se mi zdi, da je dobro, da se je začelo v naših krogih, in pozivam vse, da sledijo temu zgledu.«