»Kar vidimo, da se je takrat dogajalo, je zatiranje zgodbe, ali bolje, spreminjanje zgodbe. Dogaja se še zdaj: v medijih vidimo črnce, ki kradejo in so nasilni, črnce, ki jih v dnevnih novicah kriminalizirajo. Ali v filmih: zanje dobivamo nagrade, če prikazujemo like, ki so iz geta, ki počnejo stvari, za katere si belci najlaže predstavljajo, da jih črnci počnejo. V času Billie Holiday so njeno zgodbo seveda zatrli – ker je govorila o linčanju črncev, ker so jo poslušali tako belci kot črnci. Bryan Stevenson je rekel, da smo zmagali v fizični vojni, izgubili pa v vojni za zgodbe. Ta sistemu zatiranja omogoča, da lahko v ozadju še vedno mirno deluje. Sistem še vedno nadzira in kriminalizira črnska telesa. Zdi se, kot da institucije belske prevlade čutijo strah: kot da bi rekle: seveda smo za osvoboditev črncev, drugih nebelcev, za osvoboditev marginaliziranih skupnosti, kot je LGBT, dokler lahko le mi ostanemo na prvem mestu. Da bi morali položaj moči s kom deliti, jih plaši. Zato morajo nadzirati zgodbe. Naša naloga je, da jih spet naredimo za svoje. Billie Holiday je bila botra gibanja za državljanske pravice. Obstajajo teorije, da je bil Beethoven Afričan. Za potovanje v vesolje so odgovorne tri črnke, prav tako za prvi računalnik. Za neodvisnost Američanov so zaslužni sužnji. Naša odgovornost je, da raziskujemo in osvetljujemo te zgodb.«