Omemba: Jernej Lorenci

»Čutim, da spiš sen izčrpanosti in obupa, kamen. A le v sanjah morda razumeš besede jezika, ki ga govorim. Svoj jezik sem za zmeraj izgubil. In svoje človeško ime. Imam še črepinje preteklosti. Ležijo na mojem dnu in me ne spustijo. A kmalu bo prišel trenutek, ko bom dokončno odletel s tega otoka in pustil vse za sabo. Postal sem človek, ki že leta odhaja in ne zna oditi.«

»Vloge, ki sem jih doslej odigrala, so bile res raznolike.«

»Zavedala sem se lepe priložnosti, ki sem jo dobila in bila tako hkrati tudi malo prestrašena.«

»Današnje življenje je precej negotovo, imeti nekaj, kar lahko poimenuješ kot svoj dom ni tako samoumevno.«

»Zdi se mi, da ima veliko mladih občutek neke nesigurnosti.«

»Najdemo ga lahko tudi v ljudeh, ki morda celo niso lastna družina.«

»Vedno mi je težje govoriti samo o svoji vlogi, vedno je lažje govoriti o vlogi preko odnosa s soigralci.«

»Na akademiji sem se imela sicer dobro.«

»Tudi v okorelem gibu lahko najdeš svoje gibanje, svojo izraznost.«

»V morju informacij, ki so nam danes lahko dostopne, o nekaterih stvareh in dogodkih še vedno premalo vemo.«

»Koliko dejansko vemo o Černobilu in koliko o tem govorimo.«

»Predstava bo na ogled v glavni dvorani Gledališča Koper.«

»Zakaj imam konstantno slabo vest? Od kod v meni občutek, da se moram nenehno dokazovati, biti aktiven.«

»Kakšne posledice na človekovi psihi, duši in srcu pušča to, da je neprestano na preži, to težko garanje, in pa seveda kako to vpliva na njegovo zmožnost čustvovanja in empatije.«

»Pretresljiva zgodba Dihurjeve družine, ki bije boj za preživetje na težki, blatni zemlji, je dobesedno zapisana v naših genih.«

»Najbolj ostalo to delo, delo, delo.«

»Niste Slovenci, niti Nemci. Ste Štajerci, po krvi povezani z Nemci. Pri tej okupaciji gre za vrnitev tja, kamor je sodila stoletja.«

»Pohorje s svojimi globokimi gozdovi, s svojimi tihimi fratami, z vrhovi in globelmi, ki se raztekajo v širjavo...«

»Leta 1942 je bilo v Mariboru in Celju skupno ustreljenih skoraj 900 talcev...«

»Ni ničesar, kar je zame oziroma za nas povsem samoumevno in vsakdanje. Pa vendar sodimo. Sodimo ves čas. Čeprav nimamo ekstremnih izkušenj v ekstremnih okoliščinah. Od kod nam torej pravica, da sodimo? Je morda nujno potrebno vsaj to, da si zares skušamo predstavljati takšne izkušnje in takšne okoliščine? Ali da nehamo soditi kar tja povprek? Je morda čas, da obmolčimo?«

»Ne bi izpostavljal posameznih vlog, prav tako ni naš namen soditi niti dajati kakršnih koli odgovorov, pač pa postavljati vprašanja. Naš namen je pošteno, spoštljivo in dostojanstveno povedati zgodbo o Pohorskem bataljonu.«

»Večji fokus na intimnem, osebnem, na notranjih svetovih.«

»To je politična zgodba, zapakirana kot pravljica.«

»Imeli smo primer, da so odšli učenci osnovne šole manjšega kraja na petdnevno ekskurzijo. Nekaj časa po njihovi vrnitvi se je izkazalo, da se je sedem učenk z ekskurzije vrnilo nosečih.«

»Zavezani kritičnemu pogledu in odločeni, da bomo navduševali še naprej, smo tudi za sezono 2023/2024 pripravili najboljše kombinacije odličnih predlog, vrhunskih režiserk in režiserjev pa seveda zasedbe naših izjemnih igralk in igralcev ter izbranih gostov.«

»V besedilo sem vpeljal zelo močen, vedno znova ponavljajoč se motiv harmonike ne kot zgolj inštrumenta, ampak kot načina preživetja z glasbo, kamor se človek zateče v najhujših trenutkih, v katerih gre za življenje in smrt.«

»Zgodba mojega deda je nekako ostala v družini kot neizgovorjena resnica ali na pol izgovorjena skrivnost. Besedilo sem med drugim napisal z mislijo na to, da bo nekoč uprizorjeno prav s (Juretom) Torijem in njegovo glasbo.«

»Lorencijev princip ne uprizarja, ne dela teatra iz nečesa, ampak lupi grenko-sladko goloto reči in poskuša ustvarjati prostor za tisto, kar je že tam – v besedilu, kompozicijah, filmu. Z minimalnimi učinki dosega maksimalno, kar je nekako zelo blizu poetiki besedila in avtorski glasbi Jureta Torija.«

»Vrnili smo se v svoje otroštvo. S pomočjo pravljic, ki so nam jih pripovedovali, smo obnovili čas, ko smo se čutili popolnoma varne, zlite z drugim, pripovedovalcem, in s seboj.«

»Skušali bomo natančno rekonstruirati točno določene pripovedi, točno določene večere, osebe-pripovedovalce, prostore, svetlobo, vonje, glasove, občutke.«