Omemba: France Prešeren

»Ko sem tu, / bi bila rada tam. / Ko sem tam, / hrepenim po tu. / Hrepenim in se bojim.«

»Hrepenim po bližini, / a se je bojim. / Strah sprejemam, / saj vem, da živim.«

»Sem igralka? / Seveda. / Imam masko? / Več mask. // Koliko vlog obvladam? / Precej. / Mi katera dela težave? / Kako biti čisto prava, pravcata jaz.«

»Prevajam. / Zanič. // Pišem. / Zanič. // Sem. / Zanič. // Zakaj? / Za nič.«

»Na straneh V(e)rtca od leta 1871 do izida slovenske pesniške knjige na pragu 90. let 19. stoletja množično razveseljevala (naj)mlajše in skupaj z njimi nekoliko starejše bralce.«

»Pa je sploh mogoče, da ni nihče niti pomislil na to?«

»Njena poezija je drobna, vendar lepa in hkrati velika, saj je oprta tudi na spoznanje o pomenu maternega jezika in slovenske kulture.«

»Imela je srečo, da je pritegnila pozornost edinega slovenskega literarnega lista, ki si je kakor ona želel, da bi čim več mladih pridobil za branje in da bi slednjič brali vsi …«

»Vrhunec je dosegla tako rekoč v preddverju slovenske moderne, leta 1889 z zbirko Vijolice.«

»Evropa si zatiska oči pred spopadom civilizacije in barbarstva, / ki na njenih tleh vse bolj plamti. / Plameni, v katerih izginja Notre Dame, Naša Gospa, / so zato simbolni konec veličastne evropske civilizacije«

»Slovenija je mala in lepa, kakor duše njenih ljudi«

»Osebna zgodba žalostnega Prešerna dovolj žalostna (patriarhalna, pedofilska, alkoholna), da pri vsakokratni novi generaciji razmišljujočih zbuja tisto zdravo aromo nelagodja do pripadanja (kateremu koli) plemenu«

»Na 8. februar se to dvoje združi v velik dogodek. V Kranj pride na tisoče ljudi iz vseh koncev Slovenije, in tudi danes so Kranj zavzeli kulturniki, obrtniki, ustvarjalci vseh vrst, med katerimi so tudi Prešernovi nagrajenci in nagrajenci Prešernovega sklada.«

»Prav vključevanje je tisto, kar je nekoč poudarjal tisti, ki se ga danes spominjamo, dr. France Prešeren. Prepričan sem, da bi bil zadovoljen, ko bi videl, koliko kulturnih vsebin posamezniku ponuja današnji dan.«

»Lahko rečem, da je kulturno srce Slovenije, ki ponovno bije tako, kot je treba.«

»Vsi vse vemo, ali vsaj mislimo, da vemo, zares pa ga bere komajda kdo.«

»Ali bereš Cankarja?«

»Tako da si ga najprej približamo z njegovim najpogostejšim besediščem in poznavanjem njegovih najpomembnejših idej ter slogovnih postopkov, nato pa želi knjiga bralce in bralke prepričati, da se na tej osnovi kar spustijo v branje in prepustijo zvoku in ritmu Cankarjeve besede.«

»Novi pomeni se bodo slej ko prej odpirali sami.«

»Vsaka generacija zato bolj potrebuje svojemu času in sprejemanju dejstev prilagojene napotke in opozorila na ključne sestavine in poudarke v literarnih delih, kot zgolj vabljenje ali celo priganjanje k branju v okviru obveznosti, predpisanih v šolskem kurikulu.«

»Kako meriti njeno učinkovitost in kaj neki bi na vse to porekel Ivan Cankar?!«

»Za dve smo šele zdaj lahko dokazali Plečnikovo avtorstvo, eno pa je bilo šele nedavno postavljeno.«

»Šele zdaj smo našli pismo predsednika akademije, ki je Plečniku naročil oblikovanje spominske plošče na stavbi, v kateri je živel France Prešeren.«

»Ni se zadovoljil s tem, da bi prek reke naredil most. Naredil je Tromostovje, Šuštarski most kot trg na vodilih, Trnovski most pa je z drevesi oblikoval kot park pred cerkvijo.«

»Kako zelo sta si podobni marksistično-leninistična in klerikalno-katoliška govorica!«

»Je slovenska sprava najprej sprava med Slovenci? Na podlagi slovenstva, med Slovenci kot pripadniki istega naroda?!«

»Bogomila je v glavnem molila, Črtomir pa je postal aktivni pospeševalec Valjhunovega ekspanzivnega krščanstva.«

»Nismo vsi odgovorni za vse, smo pa odgovorni za svoje stališče do vsega, tudi do tistega, česar nismo naredili.«

»Strah pred resnico vodi v sovraštvo do sprave; sovraštvo pa do iskanja zla zgolj pri nasprotniku in prikrivanja zla na lastni strani.«

»Skozi dialog s preteklostjo nagovarja sodobnega človeka k iskanju rešitev za prihodnost v povezani, združeni Evropi in prinaša sporočilo o volji do življenja kot njenega temelja.«