Omemba: Erica Johnson Debeljak

»Nekateri ljudje se mi niso upali približati. Imeli smo družinske prijatelje, s katerimi smo skupaj hodili na počitnice, pa se sploh niso odzvali. Nikoli več niso govorili z mano.«

»Kako to lahko narediš? Kakšen vzor si svojim otrokom? Človek umre, ti pa se ne želiš približati in nekaj povedati.«

»Ja, pomembno je, da se tej situaciji ne izogibaš.«

»Na začetku sem o tem pripovedovala, a sem ga želela seveda zaščititi, zato se ni pojavljal prav v vsakem pogovoru.«

»V tej potrošniški, pogodbeni družbi, kjer je telo temelj identitete, kjer je treba biti ne samo zdrav, ampak tudi učinkovit in po možnosti še lep, tukaj bolezen nima česa iskati.«

»Ko daš ven, ko si iskren, bodisi z besedo ali s knjigo, te to odreši velikih stisk, tesnob, ker tišina te poškoduje in te spremlja vse življenje.«

»Nekaj je narobe s tabo, ali si čudak ali te pa nihče noče.«

»Se mi zdi pomembno početi tisto, kar te veseli in tudi v najtemnejših časih najti tisto, kar je lepo.«

»Se spopada z nekaterimi strahovi, kot so samota, staranje, neljubljenost ali nezmožnost spoznavanja novih ljudi.«

»Na začetku sem bila zelo jezna zaradi govoric o Aleševi smrti, da je bil samomor, zdaj pa nisem več tako jezna.«

»Moj postavni mož izpred manj kot leta dni je v jutranjem hladu ležal udobno zvit v topli maternici spalne blazine.«

»Želela bi, da bi knjiga ljudi spodbudila tudi k večji empatiji.«

»Ker je med nastankom najstarejšega, Trubarjevega besedila in najnovejšo pripovedjo Arjana Pregla iz leta 2017 kar 459 let, je v tej knjigi reprezentativno zajet svojevrsten razvojni lok slovenskega pripovedništva, še bolj pa se zdi pomembna generacijska, pokrajinska, spolna ter žanrska pestrost najrazličnejših pisav.«

»Pesem o sebi, ki je 'himnična hvalnica vesoljnemu Človeku, ki tisto božjo iskrico, ki tli v vsakem od nas, razpihuje najprej v plamen, v kres,' je zdaj izšla v samostojni knjigi v prevodu Mihe Avanza.«

»Erica Johnson Debeljak je v spremni besedi zapisala, da 'Whitmanovo slavljenje jaza, njegova sebičnost, če hočete, gre vselej z roko v roki z njegovo solidarnostjo do vseh drugih človeških bitij, do vseh drugih živih bitij in narave same.'«

»Pesmi, ki jih v celoto povezujejo subtilne ilustracije Mateje Kavčič, so hkrati ljubeči obredi spominjanja in poslavljanja.«