Ključna beseda: zgodovina

»Strah pred resnico vodi v sovraštvo do sprave; sovraštvo pa do iskanja zla zgolj pri nasprotniku in prikrivanja zla na lastni strani.«

»Vsi se ves čas selimo, prisilno ali prostovoljno, fizično in čustveno. Potujemo med domom in tujino, pripadnostjo in odtujenostjo, molkom in odkritostjo, trdoživostjo in ranljivostjo, krivico in spravo. Da bi med temi skrajnostmi našli lastno identiteto, moramo biti sposobni nenehnega spreminjanja in prilagajanja.«

»Prve ne pozabiš nikoli.«

»Dileme, ali ga je smiselno kupiti, ni bilo več, vprašanje je bilo samo, za kakšno ceno.«

»Zbirka ne bi nikoli razdrobila in da bi postala del javno dostopne zbirke ene izmed ustanov, ki so namenjene varovanju premične dediščine.«

»Naša naloga je, da povsod, kjer lahko, načenjamo družbene problematike – v čem je sicer smisel našega muzeja?«

»Kip je slaven po vsem svetu, ampak zunaj stroke le redkokdo pozna njeno zgodbo.«

»Mnogi ljudje niti ne vedo, da so pred 19. stoletjem sploh obstajale slikarke.«

»Tudi če bi imeli prostor, da zgradimo še krilo ali tri, še vedno ne bi imeli prostora, da bi razstavili vse svoje zaklade.«

»Hvala Bogu! … Le zakaj ni punčka, to mi je pa kar žal.«

»iz političnih ozirov študirat v inozemstvo in s tem ni hotel priznati nove države«

»utekel čez mejo in se naselil v Kanadi«

»Z veseljem bi odgovoril drugače, a če hočem biti iskren, temu ne morem pritrditi (smeh).«

»Moj oče je Nizozemec, mama Škotinja, jaz pa sem rojena v Singapurju, a zdi se mi, da sem še najbolj Slovenka, saj tu živim najdlje.«

»A povsod sem se počutila domače, predvsem zaradi mame, ki je vedno znala tako dobro urediti dom, da sem se, kjer koli smo že bili, vedno počutila varno.«

»Evropska skupnost pri vprašanju migracij še naprej 'odlaša' ter je občasno 'zavrta in neusklajena', namesto da bi bila 'motor solidarnosti'.«

»Brez Aten in Grčije Evropa in svet ne bi bila, kjer sta. Bila bi veliko manj modra in manj srečna.«

»Zgodovina ima svojo lastno težo in danes čutim potrebo, da Boga ter svoje brate in sestre znova prosim za odpuščanje za napake, ki so jih storili številni katoličani.«

»Goreče pričakujem srečanje z vami vsemi. Vsemi, ne le katoličani, ampak vsemi.«

»Po večernicah nas je taistega dne odpeljal gospod subprior v samostansko zakristijo, pozidano z oboki in debelim zidovjem. V njej je mnogo raznih parametrov precejšnje vrednosti. Potlej nas je po skrivnih stopnicah peljal v knjižnico in še v eno zakristijo, pozidano nad obokom cerkve in spodnje zakristije. V knjižnici vidiš nad dva tisoč knjig iz vseh ved, večinoma na pergamentu, tudi prav starih in s trsom pisanih, ne tiskanih, kakor je danes v navadi.«

»V 60. letih prejšnjega stoletja so v Fontaniggah (južni predel Sečoveljskih solin) opustili še zadnje soline, kjer so sol pridobivali še po srednjeveškem postopku. Že takrat je prvi ravnatelj Pomorskega muzeja, Miroslav Pahor, razmišljal o postavitvi nekakšnega 'solinarskega skansena'. Z Muzejem solinarstva so pred tridesetimi leti uresničili Pahorjevo vizijo in prva solinarska hiša je bila obnovljena leta 1989.«

»V Jugoslaviji smo bili kulturno odprti, a še vedno je bilo to diktatorstvo.«

»Moja skromna teorija je, da zahod ne razume dobro vzhoda.«

»Dragovi romani so pokvarili idilo.«

»Neverjetno, da ob vsem tem tehnološkem napredku človek ostaja isti.«

»Formalno – gotovo, dejansko pa utegne biti resnica povsem drugačna in bolj umazana. Francoski trgovec z orožjem in njegov brat bankir sta se z Napoleonom dogovorila o prodaji zalog živega srebra iz Idrije. Tako si je združba treh posameznikov razdelila tri milijone.«

»Napoleon je idrijski rudnik kmalu izvzel iz pristojnosti ilirske uprave, čemur se je general Marmont zelo upiral, in ga podaril svojemu novemu viteškemu redu treh zlatih run, ki ga je ustanovil na Dunaju avgusta 1813.«

»Tako si je združba treh posameznikov razdelila tri milijone.«

»Napoleon je idrijski rudnik kmalu izvzel iz pristojnosti ilirske uprave, čemur se je general Marmont zelo upiral, in ga podaril svojemu novemu viteškemu redu treh zlatih run, ki ga je ustanovil na Dunaju avgusta 1813. V redu so bili samo trije – Napoleon, njegov leta 1811 rojeni sin ter veliki kancler general Andreossy, zato je več kot verjetno, da se je dobiček rudnika stekal v Napoleonov zasebni žep.«

»Na čaj ali večerjo je k sebi vabil domače in tuje dame. V njihovi družbi je bil Metternich 'kakor petelinček med piškami'. Ni bil pa sam med njimi, vedno je povabil še kakšnega mladega plemiča, da mu je delal družbo.«