Ključna beseda: umetnost

»No, dajte si duška, nastrojenci.«

»Tiste, ki se sprašujejo, če glas Hannah Gadsby sodi na to razastavo, bi vprašala samo: Čigavim interesom škodujemo, če ga vključimo? In kdo ima koristi od tega, da ga izključimo?«

»Smo imeli priložnost spoznati, kakšen odnos ima kdo do poezije, saj se o tem ne pogovarjaš ravno vsak dan s kolegi.«

»Fino je, da smo združili 'počitnice' z ustvarjanjem v prostoru, ki je temu namenjen.«

»Smo presenečeni, veseli in tudi malo ponosni.«

»Vesela sem izmenjave znanj in pogledov na grafiko in ustvarjanje, mislim, da smo se kot skupina zelo dobro ujeli.«

»Čeprav so se množili, tumorji niso vplivali na njene kognitivne sposobnosti vse do zadnjega stadija bolezni.«

»Imela je enega najbolj originalnih glasov in dosegla je neverjeten uspeh.«

»To je brez dvoma delo zrele mojstrice, ki popolnoma obvlada svoja sredstva in se lahko osredotoča zgolj na podajanje zgodbe in na osvetljevanje likov.«

»Za prostor Monfort pripravila izjemen dogodek, ki bo trajal eno uro in kjer se sama srečuje z lastnim minevanjem časa v plesu, na baletnih copatkah.«

»Imel sem obdobje, v katerem sem naslikal vse Črnjane, ki so drugače, posebno živeli, tista razstava je bila kar odmevna.«

»Velikokrat sem se poistovetil tudi z ljudmi z roba, tudi njih sem risal.«

»Prežihov Voranc je opisoval težko življenje kmečkih, delavskih ljudi. Tudi meni kot otroku ni bilo vedno lahko.«

»Delavske zgodbe so mi bile blizu, videl sem se v njih. Jedli smo samo črni kruh, ki je zdaj postal zelo cenjen.«

»Skromni smo bili, a je bilo v vseh drugih pogledih življenje zelo bogato.«

»Feminizem ni šala!«

»naredi sam«

»Ume(s)tnost«

»Ker so za močan glas gibanja ključni opolnomočeni glasovi tistih, ki ga tvorijo...«

»Zakaj nenehno delam in kako naj samo sem, je izhodiščno vprašanje, ki si ga je ob pripravi razstave Brezčas zastavljala fotografinja Emina Djukić.«

»Sontagova pove, da nam fotografski aparat daje lažni občutek soudeleženosti v svetu, občutek nadzora, obvladovanja situacije, zbiranja sveta.«

»Spomni nas na tisto, kar mnogi med nami od pregorelosti željno in vse leto pričakujemo, tako rekoč – komaj čakamo: prosti čas, čas brez obveznosti, čas brez moram.«

»Njeno veliko mojstrstvo in magijo njenih del prepozna Smole v na videz nepomembnem dogodku, kjer je najprej odkrila veliko željo, ki jo je odvedla v brezčas, ta pa ji je povedal smer in pokazal način, kako naj gleda, da je bleščava iluzij ne odvrne od cilja.«

»In tako se bom odpravila do perišča, tja, kjer se spomin drgne ob grbast granit, kjer se jezik izpira v deročem toku, ki se peni kot milo iz črnila, kjer je fikcija belilo.«

»Gledala bom, kako umazana voda odteka v hudourniku besed, in preostale madeže posušila na tolažilnem soncu mojega pisanja. Veliko pranje.«

»In če bi začel še enkrat, se velikokrat vprašam, kaj bi bilo lahko drugače. Najprej bi bila z mano violina. Divje, kot da sem hudičev učenec, bi vadil violino. Obožujem ju, violino in glasbo ljubim neizmerno. Igral in igral bi, dokler ne bi preigral vsega, kar je bilo do zdaj v glasbi napisanega in odigranega.«

»Prevozil sem s to 'kočijo' vso deželo čez hribe in doline, čez ravnine in puščave, zdaj pa sem se izgubil v domačem mestu.«

»Ne počni tega, zanj ni veljalo. Ne tepi. Ne ubijaj. Ne posiljuj. Moški, kot je bil on, takih zapovedi niso samo ignorirali; družba jih je za to vedno znova nagradila.«

»Bilo je v času, ko se je zgubil čas. / Bilo ga je še tu in tam, / drugje ga sploh ni več bilo. / Na svetu, ko da je postalo malo temno.«

»Po Parizu le beži / zavit v svoje sanje / v ustih zvesti čik / pod težo tujih knjig / paketov pomade in jestvin / vedno beži molče ječi / za tuje blagostanje / znani vam trpin.«