»Pojasniti je treba, da gre tu za knjige in revije, ki jim je potekel rok trajanja in bi tako ali tako šle na odpad. Revije, knjige, katalogi, ki jih najverjetneje nihče nikoli ni niti prelistal. Od tod tudi ime razstave Neprebrano. Splošno dejstvo je, da knjige, ki jo preberemo, po navadi ne zavržemo. Pustimo jo v knjižni zbirki, namreč zanjo smo porabili čas, nekaj življenja.«
»Manille so izdelovali v neverjetnih količinah. Pogodba med nemškim trgovskim podjetjem Fugger in portugalskim kraljem iz leta 1548 priča o naročilu 1,4 milijona zapestnic, ki jih je bilo treba izdelati v treh letih ... Med letoma 1519 in 1522 je Lizbona v svojo izpostavo v Gani poslala 150 tisoč zapestnic letno.«
»Evropske družbe so manille oblikovale izključno za potrebe kupovanja zahodnoafriških dobrin, od ljudi pa do živalskih kož ... V 16. stoletju je veljalo, da so nemški rudniki že preveč izčrpani, da bi bilo vredno kopati in iz zemlje črpati cele reke vode. Ampak zaradi neverjetne količine zapestnic, ki jih je terjala trgovina s sužnji, so morali nemški industrialisti o tem še enkrat razmisliti.«
»Tokrat smo prvič našli znanstveno povezavo ... Beninski bronasti kipi so najslovitejši primerki starodavne umetnosti v zahodni Afriki. Dolgo je bila skrivnost, od kod so prišle ogromne količine kovin zanje in od kod je Benin dobival medenino.«
»Skowronek je ugotovil, da so bili beninski bronasti kipi narejeni iz kovin, ki so izvirale iz okolice Kölna. O tem se ni prej nikomur niti sanjalo; to je res precejšnje odkritje. To je pomembna tema v svetu umetnostne zgodovine in slavnih kipov iz Benina.«
»Ob prvem srečanju s slikarstvom Andreja Jemca – in od takrat je minilo že več kot pol stoletja – mi je ostala v spominu intenziteta gestualnosti, osvobojena v kadru močnega svetlobnega žarčenja.«
»Prevzela je nadzor nad Whistlerjevimi dnevnimi opravki, vodila njegov atelje in celo urejala prodajo njegovih del.«
»Osrednja tema razstave je problematika pretiranosti, prenasičenosti, prenapihnjenosti sodobne družbe nasploh in umetniškega sistema še posebej, kar na drugi strani spremlja pomanjkanje vsebine in sploh kakršne koli snovi v nematerialnem smislu.«
»V današnjem času je vse hitro, vsi smo ves čas v nekem pogonu, včasih pa se moramo malo ustaviti, usesti in sprostiti, saj v teh trenutkih po mojem dosežeš več, kot če si skozi v pogonu in se ne zavedaš več, kaj delaš in zakaj.«
»Najprej sem dal stran človeško telo, ostali so samo glava in roke, pa nekaj časa le glava, potem pa je tudi glava začela dobivati neke vse bolj enostavne oblike, tako da sem se v neki točki približal abstrakciji, a sem videl, da mi tudi to ne leži povsem, zato sem sem tudi vrnil v figuraliko.«
»Videl sem, da mi ta oblika ustreza, ker jo lahko razvijam naprej, kot hiško ali neko mrežo, z očmi ali le usti ali le oči brez ust, tako da se lahko igram, da imam neko odprto polje.«
»Njegovo delo je še danes prepoznano kot izjemno in je eden redkih ustvarjalcev, ki je ‘vzdržal’ v samostojnem poklicu. Ni ga slovenskega dramskega gledališča, v katerem Andrés Valdés ni pustil svojega ustvarjalnega pečata in ni ga umetnika generacije igralcev 1964-74, ki se ne bi spomnil svojega profesorja.«
»Po tem nastopu so ljudje začeli pisati, kaj je to, zakaj ne govori, a je gluhonem, a je naše gore list, kaj je to sploh ena umetnost ... V tistem času so pantomimo poznali samo režiserji in intelektualci.«
