»Navadil sem se Davida Hockneyja primerjati s Picassom. Ne zato, ker bi bila enaka, ampak zaradi razsežnosti njegovega dela in zaradi domišljije; končni dosežek njegovega življenja je zelo podoben.«
»odkriva mite in narative, v katerih so lasje simbolizirali moč ter identiteto, a še pogosteje služili nadzoru ženskega telesa, ki je moralo (in še vedno mora) ustrezati patriarhalnim normam lepote in podrejenosti.«
»Mislim, da je največ, kar bomo pokazali državljani in državljanke na nedeljo, 11. maja, ko bo ta referendum, da namesto da bi sodelovali v predvolilni kampanji in referendumu proti umetnosti, gremo v naravo s knjigo, gremo na koncert, si ogledamo gledališko predstavo, kakšen film, gremo v galerijo, v muzej, beremo skupaj z družino in tako podpremo umetnike, našo kulturo, ne pa sodelujemo pri politični zlorabi, z manipulacijami in rušenju njihovega življenjskega dela.«