Ključna beseda: razstava

»Taka škoda je, da bi morali čudoviti material skaziti s tem, da vanj vdolbemo luknjice za oči, lase in ušesa.«

»Nič ne more zrasti v senci visokih dreves.«

»Suzana Brborović ima zelo kompleksno in zanimivo tehniko ustvarjanja. Na platno nalaga različne plasti, nato pa jih razplasti po fragmentih, torej odstrani določene dele, tako da pride do izraza igra med različnimi plastmi in deli slike.«

»Slike posledično delujejo zelo nasičeno, kompleksno, so polne detajlov oziroma vizualnih informacij, ki jih mora gledalec predelati. Vsebinsko skuša umetnica na ta način izraziti neko kompleksno razmerje med našim organskim bivanjem in strukturiranostjo različnih sistemov okrog nas. V preteklosti je bil poudarek predvsem na materialnosti bivanja, arhitekturi, infrastrukturi in urbanizmu, v zadnjem času pa stopa v ospredje prostrani svet duha, ki ga umetnica prikazuje skozi pogled v dnevno ali nočno nebo.«

»Ubesedene podobe in upodobljene besede ... Dvojina, dvojnost opazovanja, dvoumnost in preprostost, prostranost in čistost sklaplja besedilo s sliko, fotografijo razpre z zadrgo, odpre z gumbi in jo spusti ujeti čas v zgodbi, v tistem neskončnem prostoru, v katerem se obzorji stakneta.«

»kaj/kar beseda prispeva k fotografiji, kaj/kar fotografija prispeva k besedi«

»Njuna vizualno-besedna umetnost je izrazno subtilna in večpomenska: včasih besede potegnejo podobo v melodijo, drugič podoba pritegne besede v ritem. Vzajemnost obeh elementov in interakcija z ostalimi vplivi v prostoru, kjer so njuna dela nameščena, odzvanja v zvočno-vizualni harmoniji, ki jo sestavljamo s svojo prisotnostjo.«

»Premene nasprotij se kot igra Zemlje, Vode, Ognja, Zraka ter skrivnostne kvintesence slehernega bivajočega dogajajo ves čas in vsakič znova jih zremo na sebi lasten način. Odpirajo vprašanja, včasih tudi same po sebi podajajo odgovor, vsekakor pa so gonilo življenja.«

»Naključnost in usodnost srečanja umetnic ter posekanega drevesa se nadaljujeta skozi organsko transformacijo lesa, organsko prepletenost linearne kovinske žice, organske vonjave in taktilne zaznave ... To skrito, a tako bistveno življenje kipa nenehno odpira nove kontekste in vabi k novim postavitvam.«

»Prag kot točka, kjer se raven percepcije opazovalca pomakne v simbolne vsebine, to je mesto interaktivne vključitve.«

»Svetišče kot Žarkin notranji prostor, poln življenjskih sil.«

»Ognjišče kot element energije, aktivne transformacije, varnosti in blagostanja; žariščna točka sleherne gostoljubnosti, pa tudi točka prikrite nevarnosti, ki zahteva budnega varuha.«

»Gre za širšo predstavitev ključnega trenutka prenosa fizičnega spomina in tudi širše razumevanje zgodbe med nama z babico.«

»Babiščina zato, ker si želim ohranjati dediščino v takšni obliki. In zobna prevleka se mi zdi način, kako jo imam vedno lahko ob sebi in v ustih večen spomin.«

»Vse se je začelo s črnim kolesom.«

»Še danes se spomnim najine nevere, ko sva v njej zagledala kolo. Čisto pravo pravcato kolo!«

»Takrat smo se odločili, da bomo postavili razstavo mestne zgodovine, ki bo obravnavala predvsem leta, ko je kralj Jugoslavije Aleksander I. Karađorđević Jesenice povzdignil v mesto.«

»Najhuje je bilo, da so bili zaznamovani tudi otroci.«

»Želimo s tem nagovoriti tudi družine, mlade, tiste, ki jim muzeji mogoče niso tako blizu, pa tudi navdušence nad igrami, kakršne so sobe pobega.«

»Če bi morala izbrati eno stvar, bi to mogoče res bile vožnje s trajektom po Bosporju ali pa še dlje po Otokih princev. Tam je res nekaj magičnega.«

»Tam je res nekaj magičnega.«

»si v povsem urbanem, med steklenimi novogradnjami in stolpnicami ob hkratnem momentu z denimo z oslom ali konjem, nekdo pa na primer povsem ročno prevaža kavč«

»Carigrad še zmeraj stičišče kultur.«

»fotografirala Ujgure, Sirce, ki so našli svoj novi ali pa začasni dom v Carigradu, veliko je tudi Irancev«

»Če želimo priti do resničnega, moramo dolgo in trdo delati. Zastavljam si veliko, pa vendar se mi ne zdi, da merim previsoko. Želim ustvarjati podobe, ki ganejo ljudi (...) Naj gre za figure ali krajine, ne slikam nečesa sentimentalno melanholičnega, ampak globoko bridkost.«

»Ne zanima me, ali moje barve ustrezajo tistim iz narave, dokler so na mojem platnu videti tako lepo kot v naravi.«

»Na ta način se Galerija Miklova hiša v prostor postavlja ne le kot institucija, ki prevzema aktivno vlogo na področju soustvarjanja in sooblikovanja družbene prihodnosti, temveč tudi kot inovativna platforma, ki spodbuja dialog med umetnostjo, družbo in okoljem ter odpira vrata številnim kreativnim in trajnostnim rešitvam za izzive sodobnega sveta.«

»Poetičen naslov razstave lahko v kontekstu našega polimorfnega odnosa do okolja, družbe in prihodnjih generacij razumemo kot namigovanje k emancipirani odgovornosti posameznika, ki možne sanjske prihodnosti sooblikuje na podlagi lastnih odločitev in smiselnih dejanj. Aludira na idejo, da smo kovači lastne usode in graditelji lastnega sveta, da imamo priložnost z zavestnim delovanjem oblikovati trdne in trajnostne temelje za imenitno in lepšo bodočnost, o kateri sanjamo.«

»Ta ni le ogledalo sedanjosti, temveč tudi močno orodje za navdih in spodbudo k dejanjem, ki lahko oblikujejo trajnostno prihodnost. V nasprotju s kritičnim pristopom, ki s svarilnim žuganjem ali agresivnim vzbujanjem občutka krivde na gledalca pogosto učinkuje nasprotno od želenega, razstava postreže s pozitivno izkušnjo in umetnost uporabi kot katalizator, ki primarno spodbuja in navdihuje.«

»Že dalj časa ustvarjam projekt Štirje letni časi, katerega izvedbo pa mi preprečujejo 'vedno bolj mile zime'.«