»Gledališče se ukvarja s človekom, z njegovimi podobami, smisli, skrivnostmi. In sukati se v svetu globokih in čudežnih skrivnosti bivanja je moj privilegij, ampak tudi močna zaveza etiki gledališke umetnosti. Hvaležen sem svoji odločitvi iz mladosti, da sem za svoj življenjski poziv izbral prav gledališko umetnost. Na tej poti sem namreč srečeval izjemne osebnosti, ki so poleg gledališča soustvarjale tudi mojo umetnost.«
»Gledališče ustvarja drugačen profit; tke vezi med ljudmi, tke strpnost, odstira sovraštvo, drži zrcalo človeški neumnosti in nas nenehno opozarja, kako zlahka pozabljamo na človeške vrednote.«
»Behramova grozljivka je precizna obsodba turške patriarhalne družbe, ki zlorablja in si podreja ženske. V svoji kritiki je dovolj dosleden, da 'odpustka' ne nameni niti svojemu protagonistu: Cemal je tako zaverovan v svojo predstavo o Zeynap in o sebi kot njenem rešitelju, da je pripravljen privoliti v nezamisljiva grozodejstva. Njegovo razumevanje 'rešitve' dekleta je samo druga oblika posedovanja. Cansu Türedi, osedlana z na prvi pogled enodimenzionalno vlogo zombija, je pravo odkritje; iz okorne klade se postopoma levi v nekaj veliko bolj ... če že ne človeškega, pa vsaj lucidnega.«
»Pesem je mogoče razumeti na mnogih ravneh, a sama jo doživljam kot metaforo potovanja skozi lastne notranje svetove in vračanje izgubljenih delčkov psihe, povezanih z bolečino in zaklenjenih nekje v pozabi.«
»Prejem glavne nagrade mednarodne razstave stekla v Tojami mi je v veliko čast. To, da je žirija opazila in izpostavila moje delo, zame ni le priznanje, temveč tudi izjemna potrditev. Nagrada prihaja v popolnem trenutku, da mi da motivacijo za nadaljnje iskanje neoprijemljivega, čutnega.«
»Avtorski individualni glas je lahko glas proti vnaprej postavljeni strukturi. Morda je prav to težava. A glas proti je prvi korak k iskanju rešitve. Avtorski glas je prvi glas, ki se mu lahko pridružijo odmevi.«
»išče nove zvočne kombinacije, ki se v harmonskem smislu gibajo med tonalnostjo in modalnostjo – mestoma, zaradi zvočnih učinkov – pa se poslužuje tudi drugih izraznih možnosti. Kljub vsemu pa ostaja prvenstveno melodik, zato so njegova dela toliko izvajana in priljubljena med vsemi slovenskimi zbori.«
»Newyorčani smo ga še tolerirali, ko je bil zgolj še eden od grabežljivih nepremičninskih prevarantov, ki se je izdajal za živino, beden plejboj, ki se je z lažmi spravil v tabloide. Klovn ... Nihče ga ni jemal resno. Zdaj ga jemljemo resno.«
»Čeprav odločno zagovarjamo pravico vsakega Američana, da izkoristi svojo svobodo govora in se politično angažira, je očitno, da bodo nedavne odmevne aktivnosti gospoda De Nira zasenčile njegovo človekoljubno delo, ki smo se mu hoteli pokloniti. Da bi ohranili pozornost na prireditvi in dobitnikih nagrad, se gospod De Niro slovesnosti ne bo udeležil.«
»Podpiram delo NAB-ove Fundacije za voditelje in bi rad izrazil svoje spoštovanje in hvaležnost za vse, kar so in še naprej delajo za skupno dobro. Tudi v prihodnje jim želim veliko uspehov.«
»Pozabili smo zgodovinske lekcije in druge klovne, ki jih svet ni jemal resno, dokler niso postali kruti diktatorji. S Trumpom imamo zdaj drugo priložnost in nihče se ne smeji več. Zdaj je čas, da ga ustavimo, in sicer tako, da ga enkrat za vselej porazimo na volitvah.«
»Podpora predsedniku Trumpu še naprej raste, in največ, kar zmore Biden, je to, da na dan privleče odcvetelega igralca.«
»Preučuje razstavne, ateljejske in obprodukcijske spontanosti v umetniškem procesu. V tej praksi, in tudi pri umetniškem delu Delo je treba poiskati, se ozadje, okvir, podstavek umetniškega dela z minimalno gesto preobrne v delo samo. To se zgodi natanko tako, da izpostavi njegovo odsotnost, njegovo očitno neidentičnost (z idejo, predstavo, konvencijo o tem, kaj in kje je umetniško delo v galerijskem prostoru). S to gesto se umetniško delo ne ukinja, temveč se vzpostavi na nov način – z dvoumnim, kontradiktornim umikom umetniškega dela iz horizonta pričakovanja gledalca.«
»Mila (Kačič), moja najljubša prijateljica, mi je dala izjemno veliko. Z mano je šla tudi takrat, ko sem šla rodit prvega otroka, peljala me je v porodnišnico. Mož je bil takrat ravno v tujini.«
»Igralski razpon Branka Šturbeja je širok, zajema vloge tako v klasičnem kot sodobnem repertoarju, enako suveren je v drami in komediji, v vsako vlogo, se zdi, vstopa z enako 'naivnostjo' in neposrednostjo, z domala otroškim čudenjem, počasi, a zanesljivo pa skozi njen razvoj – ob nesporni 'tehnični' virtuoznosti – pridobiva presunljivo miselno in emotivno globino. Njegova igra vselej prihaja, kot je bilo nekoč zapisano, 'iz resničnega epicentra gledališča'.«
»Nenehno ustvarjanje, ki te povleče, je kot neke vrste droga. Potem so tu ljudje v teatru, ves čas si v stiku z literaturo, z zanimivimi ljudmi. Mislim, da je to glavni razlog. In ta neposreden stik z gledalci.«