»pomenljivim narativnim in hkrati neko latentno ekspresijo prežetim umikom v svet, ki je daleč izven resničnosti, torej ni aristotelska imitacija narave, a se zmore, če ga umetnik zna povezati, se torej navezati nanj, da dobi nov, lahko tudi paradoksalni predznak, razsežnost, ki bo, kot si jo zamišlja naš slikar, dosegla raven samozadostnosti, seveda pa nikoli dokončnosti, kot je platonska definicija predstavitve sveta idej«
»zahteva samega umetnika, zastavljenega njemu samemu, ante ali post festum zgodbe na platnu – ki ga oživlja, lahko tudi preoblikuje v drugačno usmerjeno pozicijo in ki jo v tej fazi postavlja v branje gledalcu, opazovalcu in hkrati odjemalcu, če tako definira občinstvo samega sebe«
»Razstavljeni artefakti se med permanentno preobrazbo odvijajo od konceptualnih oblačkov ideološke nevihte z obratnosorazmerno silo in lebdijo v pomenskem vakuumu z absolutno lahkoto. Drget in lesket njihove brezkončne transfiguracije otežuje zamejitve, odtujitve, posplošitve in usmeritve. So, da strategij ni in da nam taktike vzbudijo stud. Lepota je edini kriterij«
»Memoria je predstava o spominu in njegovi izgubi. Je raziskovanje časa, saj se le ti, ki zaznavamo čas, spominjamo. Je raziskovanje imaginacije, saj je spomin nemogoč brez nje, naš spomin pa sta čas in izkušnja, ujeta v podobi. Memoria je potop v vizionarsko zavest in reafirmacija izkušanja, iz katerega izhajamo in v katerega se vračamo.«
»Material, ki ga generirajo Markova umetniška dela, očetovo branje vizualnega materiala in Malin lastni performativni in gibalni arhiv, ki temelji na praksah sanjanja, se prepletajo kot niti, ki tkejo predstavo.«
»Kritičnost je nujna, vendar ni dovolj, ker ne zmore družbene spremembe in kreacije nove možnosti. Potrebujemo umetnost, ki tudi in predvsem imaginira, ki skuša na novo zamisliti realnost.«
»Ampak gledališče in sploh umetnost nista samo to. Kritičnost je nujna, vendar ni dovolj, ker ne zmore družbene spremembe in kreacije nove možnosti. Potrebujemo umetnost, ki tudi in predvsem imaginira, ki skuša na novo zamisliti realnost. Torej ne le kritično presoja, ampak uprizarja, kar še ni misljivo. Umetnost je lahko resnično kreativna, lahko kreira to, česar še ni.«
»Ti ljudje s svojim izseljenstvom ponovno prinašajo jezik, navade, vraževerja in verovanja, ki so jih bile pred njimi gojile in odnašale generacije mater, dedov in prababic na palubah ladij, namenjenih proti vzhodu ali južno od Evrope.«
