»Žalostno. Malce preobčutljivo se mi je pritaknilo vprašanje, kako se počuti kinodvorana brez občinstva, brez svetlobe, ki se je vsak večer ostra in polna vsebine odbijala od platna? Nas bo v tej žalostni temi počakala, da se vrnemo?«
»Slovenija žal ostaja ne samo ena redkih evropskih držav, ki avdiovizualnemu sektorju ni zagotovila dodatnih sredstev in pomoči, ampak tudi edina država, ki sredstva za nacionalni filmski program v tem času blokira.«
»V vseh obdobjih obstoja gledališča je bil najpomembnejši čustveni in telesni stik, razdalje, ki jih moramo zaradi epidemije upoštevati, pa so zdesetkale občinstvo in igralce oddaljile na varno distanco.«
»Tridimenzionalno gledališko izkušnjo je nadomestila slika na zaslonu. Čas pandemije bo očitno precej daljši od enega leta, zato lahko govorimo o največji krizi gledališča do zdaj.«
»Vsak umetnik v teh časih na svoj način bije boj za pravičnejšo družbo, izkazalo se je tudi, da smo pripravljeni sodelovati, a še vedno premalo. Vsak nekako skrbi za svoje mesto, mladi in samozaposleni pa praktično zgubljamo vse.«
»Postavljal se je celo pod vprašaj, saj je bila igra kar malce zavržno početje, v moji službi za to udejstvovanje ni bilo vedno razumevanja, hodil sem po robu, a se nisem pustil, zdelo se mi je, da je to umetnost, in da mi tega nima nihče pravice kratiti.«
»Povezanost, strast sta v Šentjakobskem gledališču izjemni. Ustvarjanje je v gledališčih lahko v tegobnih trenutkih komu samo poklic, a tega nikoli ni v društvu, ki je zasnovano na prostovoljstvu. Mi smo teater s 100-odstotnim pogonom na strast, ne vodi nas želja po materialni blaginji in verjetno nas to kot 100-letnike dela tako vitalne in mladostne. Ta igralski nagon, ki je v igralcih, je večen.«
»Pravljica Janko in Metka me že dolgo vznemirja. Ko sem jo pred petnajstimi leti na akademiji režiral kot avtorsko radijsko igro, sem jo obravnaval parodično skozi psihoanalizo.«
»To, da ne govorimo, pomeni, da mora biti vsak gib jasnejši. Naša mimika mora biti izrazitejša. Točno moramo vedeti, kaj določen premik in gesta sporočata. Pravzaprav smo skozi študij predstave ugotovili, da so včasih besede povsem odveč.«
»Glasbenica Polona Janežič ima izjemen občutek za atmosfere in je sproti pisala glasbo glede na razvoj posameznega prizora. Glasba je ves čas prisotna, poleg vzdušja soustvarja tudi dramaturgijo in ritem predstave.«
»Pred začetkom pouka sem hodila v Glej in ga čistila, da bi potem šla v šolo in se s tem tudi preživljala, ampak ljubezen do gledališča in do dela z ljudmi me je pripeljala do tega, da sem sčasoma, tudi skozi študij, prišla do dela v pisarni, da sem prevzela nekatera producentska dela in postala direktorica.«
»Ponosni smo na svoje dosežke in bogato tradicijo. Zavedamo se, da je ljubiteljskih gledališč precej, zato je vpis še toliko bolj zgovoren, saj dokazuje, da so Šentjakobčani pustili nezamenljiv pečat v finem tkanju slovenske kulturne krajine. Za vse člane in sodelavce gledališča je to veliko priznanje in hkrati obveza za še bolj predano udejstvovanje v trenutno ne najbolj prijaznih časih.«
»Med samo obnovo se je izkazalo, da gre za zahteven projekt. Gradbeniki so se srečevali s številnimi težavami, saj stavba datira v leto 1899, vendar gre projekt za dva milijona evrov, kar predstavlja letošnjo največjo naložbo Mestne občine Ljubljana v kulturo, počasi proti koncu. Trenutno obdobje, v katerem obisk gledališč ni mogoč, je sicer idealen za prenovo. Vsi pa se že veselimo dne, ko bomo spet stopili na oder.«
»Koprodukcije so vselej predstavljale pomembno vezivno tkivo primorskih gledališč. S skupnimi močmi so nastale številne odmevne predstave, ki so navduševale tudi zunaj meja slovenskega kulturnega prostora.«
