»Dolga leta sem razmišljal, kako bi njun slog in estetiko apliciral na grozljivko – slasher se mi je zdel najprimernejši, ker so številni primerki prežeti s stilističnim pristopom, ampak samo v prizoru ali dveh.«
»Prav zaradi njih se nam zdi vredno delati festival. Občinstvu pa je vredno priti na naše projekcije in filme doživeti na velikem platnu, tudi ob prisotnosti njihovih avtorjev. Menim, da so žanrski filmi naravnost ustvarjeni za skupinsko gledanje, komentiranje, kritiziranje, vmesno vzklikanje in navijanje ter neskončno debatiranje o različnih kultnih vplivih. V Ljutomeru med Großmannom takšne debate doživiš za vsako drugo mizo in vogalom, kar je zame najboljši del festivala.«
»Ko sem bila otrok, nam je na cesti zgorel avto. Iz tega otroškega spomina na avtomobile, ki vozijo mimo, je nastala Odrešitev za začetnike. Sredi kaosa in strahu mimo zgorelega avta zapelje drug avto – bleščeč, nov, z družino, ki se zdi popolna in se ne ustavi, da bi pomagala. Kdo so ti ljudje, ki se odločijo, da ne bodo ustavili? Film se zavrti okoli njih, a ne postavlja pod vprašaj le njihovih dejanj; preiskuje tudi razloge za njihove odločitve. Se bojijo soočenja s svojo lastno ranljivostjo ali gre za naučeno brezbrižnost, simptom širšega družbenega stanja?«
»Bil je neverjeten večer. Pred projekcijo se je v ekipi čutilo veselo vznemirjenje, protokol rdeče preproge nas je malo prizemljil, na projekciji pa je že med filmom postalo jasno, da bo odziv zelo pozitiven. Mislim, da je bila včerajšnja svetovna premiera Odrešitve za začetnike tukaj na Tribeci v New Yorku najlepša popotnica, ki smo si jo lahko zaželeli za film.«
»Nabito polna dvorana, ne samo da je dihala s filmom, ampak se je smejala skupaj z njim. Včasih na glas, včasih pa prav pridušeno, kot da bi v smehu gledalci hoteli izbrisati svojo identifikacijo z zgodbo. In na trenutke je dvorana bučala v nadidentifikaciji. Dbest.«
»Bog sklene izbrisati človeštvo kot kazen za to, da mu je uničilo njegov krasni vrt. Edini, ki bi ga rad rešil, je Satan – brez človeštva je namreč izgubil svojo službo, on pa je večen lik. Grozno je imeti večno življenje, ne pa službe. Zato poišče mlad par in skuša Boga prepričati, da sta to nova Adam in Eva. Tako bo lahko Bog vendarle uničil "človeštvo". Vse skupaj je komedija.«
»Ne bo Bog, kakršnega smo vajeni. V filmu je Bog narava. Toda narava, ki govori. Oživil jo bom s pomočjo animacije, saj je v prizoru z Bogom vsaj 15 živali. Ne bo enostavno, saj mora delovati realistično. In bo tudi zelo drago. Ampak scenarij je dober; smešen bo za tiste, ki so radi užaljeni.«
»Sam kot čebelar pa bi bil do uporabe prispodob in vzporednic vendarle malce zadržan – vsi namigi o tem, kako pomembno je delovanje v skupnosti in za skupnost, so lahko sicer čisto dobronamerni, vendar je v biološkem smislu čebelja družba kot superorganizem bolj totalitarna, kot se zdi na prvi, recimo temu, romantični pogled.«
»Ne bi bilo slabo, če bi za nekaj časa prepovedali ameriške filme. Tri četrtine planeta razmišljata o filmu z vidika in po merilih ameriške kinematografije … Ljudje morajo spoznati, da so tudi drugi načini snemanja filmov, ne le ameriški.«
»Petdeset let po oktobrski revoluciji ameriški film obvladuje svetovno kinematografijo. Temu ni kaj veliko dodati. Razen da moramo tudi mi na svoj skromni način v mogočnem hollywoodskem imperiju ustvariti dva ali tri Vietname (Cinecittà, Mosfilm, Pinewood itd.), tako v ekonomskem kot estetskem smislu, torej z bojem na dveh frontah. Ustvariti moramo nacionalne, svobodne, bratske, tovariške in prijateljske kinematografije.«
»Kot je že na novinarski konferenci v Ljubljani povedala direktorica festivala Tanja Hladnik, so se pri oblikovanju letošnjega filmskega, strokovnega in družabnega programa na različne načine ozrli v preteklost. Tako so na festival pripeljali filme tistih avtorjev, ki so se na Kino Otoku že predstavili v preteklosti.«
»Čudovito se mi zdi, da film tako nagovarja gledalce, da ga čutijo. Veliko ljudi mi je reklo, da so ob ogledu filma jokali, da so se zaradi njega odločili, da nekaj spremenijo, da so si ga pogledali dvakrat ali celo trikrat. Nisem se zavedala, kako kako močno nagovarja ljudi. To mi je zelo pomembno.«
»Zdi se, da je človek ločen od narave, a naša vloga v tem svetu je vendar prav v naravi. Še večje vprašanje pa je, ali lahko zmanjšamo razkorak med kulturo in naravo, kajti šele skozi to lahko pravilno razumemo delovanje sveta.«
»Mila (Kačič), moja najljubša prijateljica, mi je dala izjemno veliko. Z mano je šla tudi takrat, ko sem šla rodit prvega otroka, peljala me je v porodnišnico. Mož je bil takrat ravno v tujini.«
»Pod črto to pomeni, da ogromna večina filmov, če govorimo o popularnih ameriških filmih zadnjih desetih let, ne odraža sveta, kakršen je. Upodabljajo svet, ki je zdaj resničen le še kot zgodovina ali fantazija – svet, v katerem okoljska kriza ni v razmahu.«
