»Najbolj absurden lik je tožilec Richard Schultz, ki skuša naše protagoniste spraviti za zapahe, a seveda čuti globoko empatijo do njihovega boja.«
»Po svoje je bila pandemija 'sijajna' stvar za filmarje. Vsi smo ostali doma in vsi smo lačni vsebin, znotraj česar se je pokazalo, kako pomembni so filmi, kako pomembna je naša stroka, kako odlične stvari delamo, veliko je povpraševanje po filmih na trgu, filmi imajo izjemno gledanost.«
»Od vsega začetka sem v njegovem liku hotel ustvariti neko zavedanje, ki ni del javne predstave o njem. Pri tem sem se opiral na to, kako sam sprejemam odločitve. Preden sem uspel kot igralec, sem bil brezdomec. Potem pa sem naenkrat imel svoj sanjski avto, svojo sanjsko hišo, a prišli so trenutki, ko sem se v tem življenju še vedno počutil tuje. Nekaj takega sem hotel upodobiti v O’Neallu, ki vohuni za Hamptonom in naposled omogoči FBI-jevcem, da ga ustrelijo. Tudi O’Neall neprestano tehta, kaj naj stori. Ljudje lahko odločitev sprejmejo tudi zato, ker jih v to nekaj prisili. Dovolj takšnih primerov poznam z ulice. Hotel sem torej tudi do O’Nealla ohraniti sočutje, tudi če je naredil stvari, ki jih ne razumemo. Ni bilo vedno lahko. Jokal sem, še posebno pri prizoru, ko se moram odločiti, da Freda Hamptona izdam. Zelo me je pretreslo, težko sem prizor izpeljal do konca. Vse se je zdelo tako resnično.«
»Kar vidimo, da se je takrat dogajalo, je zatiranje zgodbe, ali bolje, spreminjanje zgodbe. Dogaja se še zdaj: v medijih vidimo črnce, ki kradejo in so nasilni, črnce, ki jih v dnevnih novicah kriminalizirajo. Ali v filmih: zanje dobivamo nagrade, če prikazujemo like, ki so iz geta, ki počnejo stvari, za katere si belci najlaže predstavljajo, da jih črnci počnejo. V času Billie Holiday so njeno zgodbo seveda zatrli – ker je govorila o linčanju črncev, ker so jo poslušali tako belci kot črnci. Bryan Stevenson je rekel, da smo zmagali v fizični vojni, izgubili pa v vojni za zgodbe. Ta sistemu zatiranja omogoča, da lahko v ozadju še vedno mirno deluje. Sistem še vedno nadzira in kriminalizira črnska telesa. Zdi se, kot da institucije belske prevlade čutijo strah: kot da bi rekle: seveda smo za osvoboditev črncev, drugih nebelcev, za osvoboditev marginaliziranih skupnosti, kot je LGBT, dokler lahko le mi ostanemo na prvem mestu. Da bi morali položaj moči s kom deliti, jih plaši. Zato morajo nadzirati zgodbe. Naša naloga je, da jih spet naredimo za svoje. Billie Holiday je bila botra gibanja za državljanske pravice. Obstajajo teorije, da je bil Beethoven Afričan. Za potovanje v vesolje so odgovorne tri črnke, prav tako za prvi računalnik. Za neodvisnost Američanov so zaslužni sužnji. Naša odgovornost je, da raziskujemo in osvetljujemo te zgodb.«
»Kako je bilo z mešano vlaško-makedonsko-slovensko identiteto odraščati v Krškem? ... Postala sem ponosna na nekatere lepe reči, moja identiteta pa je hibrid različnih dejavnikov, različnih okolij, to lahko samo povzdigujem, sprejmem in grem naprej.«
»Ta uspeh me je zelo presenetil, jaz nisem človek, ki veliko da na nagrade ali stvari, ki bi jih izražali v številkah. Veliko več mi pomeni odziv gledalcev in poslušalcev.«
»Film govori o novodobnih 'virdžinah', ki sem jih postavila v neko urbano okolje, govori o ženski identiteti na našem območju, in miksu med Slovenci in drugo generacijo priseljencev iz republik nekdanje Jugoslavije, o transrodnosti, govori tudi o nasilju; v bistvu je osebna zgodba vseh nas ustvarjalcev filma.«
