»Kot nadalje poudarja Veronika Dintinjana, se na moč besed rado pozablja 'morda tudi zato, ker so edine, ki lahko tekmujejo z močjo denarja. In nihče nima monopola nad njimi. Včasih so prav zapuščeni prostori tisti, kjer je največ potenciala, največ svobode za ... nekaj novega. Sicer pa veliko poletno branje poteka vsako leto. In tudi naš vrt bo kmalu spet, kot je bil.'«
»leto za letom ostaja zavezan poudarjanju pomena besed in knjig, pomena znanja in razvoja ter tradiciji druženja vrhunskih ustvarjalk in ustvarjalcev z njihovimi bralci«
»Knjigi na tvojih kolenih gotovo ni dolgčas. Tisti, ki bere, naj bo otrok ali odrasel, je vendar že sam po sebi mnogo zanimivejši od tistega, ki se knjigo boji prijeti v roke in ki kar naprej hiti, saj nima časa, da bi se usedel in se razgledal okoli sebe.«
»Najina prvorojenka je z velikim pričakovanjem vkorakala v prvi razred. Že od najranejšega otroštva je zelo rada listala slikanice, veliko smo ji brali, a za “pisalni kotiček” v vrtcu ni kazala zanimanja.«
»Besede, ki so se začenjale s samoglasnikom – recimo 'objem', je mnogokrat prebrala z zanjo tipično napako 'bojem'. Tako sem ji nekega dne, preden se je lotila branja, s flomastrom obarvala prav vse prve samoglasnike. In kakor po čudežu – besede je brala točno.«
»Čeprav ni bila ustvarjena zato, da bi kaj lajšala in zdravila, temveč se temu kvečjemu upira in izmika, iz dneva v dan najde mnoge bralce, ki si z njo pomagajo in pravijo, da jim je bolje. Tudi v tem je čudež poezije in njena presežna moč, ki se razumskemu dojemanju izmika.«
»Ljudje potrebujemo poezijo zdaj bolj kot kdaj koli prej. Kajti v tem izvotljenem času, lažno naphanem z nesmiselnim gomazenjem, mistični zven poezije zatrese v nas vednost, da je pod brezupnim betonom našega sveta skrito še kaj ..., nekaj ..., za kar je vredno živeti.«
»Poezija trenutno miruje in čaka na svojo priložnost. Prepričan sem, da so vrhunski pesniki za neko državo ravno tako neprecenljivo pomembni kot vrhunski zdravniki in bi torej morali uživati podoben ugled in status.«
»Grafo-motorične spretnosti izginjajo, pogosto lahko slišimo argument – ah, učenci danes ne berejo več tako radi, pišejo pa tudi ne. Skrb vzbujajoče je, da smo že resno na pol poti, da se bo v šolah nehalo brati in pisati.«
»Določene knjige so slogovno zahtevne, zahtevajo kilometrino branja, so prepletene z zgodovino literature ali umetnosti, da jih je težko videti kot nekaj, kar bi se lahko prijelo med bralci.«