»Noč ima svojo moč, pravi pregovor, in nekaj je na tej moči, saj drugače ne bi vztrajali do jutra v poplavi ljudi in besed.«

»V tem je moč poezije.«

»Najboljša dela so študije, namenjene bralcu, kakopak, ki rad bere poezijo.«

»Pesmi stečejo skozi bralca kot reka, ki jo razburka nevihta, da poplavi in prinese na obrežje, kar je ležalo zakritega na njenem dnu.«

»Zaobljeni in ostri kamni reke butajo drug v drugega, nekdaj so bili del gore, sedaj so del morja. Kje točno v bralcu in kje v knjigi se to zgodi? Ne vem. A ta moment je bistven, da poezija odloži bralčeva očala naučenega in ga nepripravljenega popelje k neposeljenemu in rahločutnemu – nazaj k človeku.«

»Ta moč je tudi v telesu, v tem, da se v njem dobro počutiš, da ga poznaš, sprejemaš, ga znaš voditi.«

»Ko to pišem / se zavedam, / da poezija / lahko pride globlje / od vsake etike / od vsakega spominjanja. / Kajti v pisavi / orisana usta / govorijo / v svet tako / da strah / ne živi več / od tuje smrti, / ampak od svoje lastne.«

»knjiga, ki mora bralca požreti, da ta nekaj časa živi v njej«

»No, ko citiram Aleša Kermavnerja, se mi zdi zabavno, kako si bodo bralci to interpretirali.«