»Slinil se je po meni in zelo hitro mi je postalo neprijetno. Bil je vse nasilnejši.«

»Zdaj sem postal smrt, uničevalec svetov.«

»Inflacija je zelo neprijetna reč, ne da se je kar tako pozdraviti.«

»Vojna kljub temu, kar se je Ivani zgodilo tam v gozdu, postane normalnost ... Predvojni časi, čeprav so bili tudi zelo grenki, se gotovo ne bodo več ponovili in ona bo starejša, postaral je ne bo samo čas, ampak jo bodo spremenile tudi izkušnje, njo pa je strah življenja, ko strahu enkrat ne bo več.«

»Ne vedo, kaj jim povzroča prijetne in kaj neprijetne občutke. Ne vedo, kaj jim telo sporoča, tako da v psihoseksualni terapiji najprej zbudimo kožo.«

»Ne, saj ni grozno, malo neprijeten občutek, kot da bi mušico potegnili noter ... Ves strah je bil odveč. Jemanje brisa ne boli, za kakšno sekundo zapeče nekje globoko v nosu in to je to.«

»Ko to pišem / se zavedam, / da poezija / lahko pride globlje / od vsake etike / od vsakega spominjanja. / Kajti v pisavi / orisana usta / govorijo / v svet tako / da strah / ne živi več / od tuje smrti, / ampak od svoje lastne.«

»Vse je v najlepšem redu, gledaš umetniško delo.«

»Zakaj umetnost ne bi smela biti lepa? Na svetu je že dovolj neprijetnih stvari.«