»Dramatični mir, pozdravljam te in se ti zahvaljujem, da si me postavil na konico svojega noža. Loviti moram krhko ravnovesje, da ne zdrsim, solza, po tvojem rezilu. Nikjer ni nikogar.«

»Nežna, skoraj eterična telesnost, uglašena z ostrino misli.«

»Čas pa mineva in mineva … Otožna ob izgubljenih iluzijah, neutolažljivo žalostna ob smrtih, zrem v modro ravnino: morje ne obžaluje neštetih smrti valov, ki nenehno ponikajo na sipkem pesku obale, morje ve, da se v duši oceana rojeva nov vzgib, bodoča jata valov, neštetih, ponavljajočih se, med seboj v sorodu, a neponovljivih in enkratnih v naraščanju in usihanju, prelepih valov v živosti modrega življenja! Da mi je dano biti val!«

»Nobeno prizadevanje človeka ne zahteva toliko svobode kot ustvarjalnost.«

»Želim, da me poslušalci razumejo kot umetnico, ki izhaja iz arabske kulture, vendar iz nje ustvarja sodobnejši umetniški izraz. To je to, kar me zanima.«

»Kultura se bori za svobodo izraza, proti enoumju in tiraniji!«

»Rodi me vsak dan drugačna zora, upajoč vdih, hvaležen izdih. Telo se ponižno dvigne v pokončen položaj. Radostim se človeške drže. Ni samoumevna. Čuvala jo bom. Ne smem pogledati navzdol, spodaj je preteklost, le majhen spust oči me lahko zamaje. Prihodnost? Zavisi samo od ravnovesja zdaj.«

»Ruben Östlund spada med avtorje, ki ščitijo svobodo filmskega izraza. Občudujemo njegovo posvečenost, doslednost in edinstvenost v umetniškem izrazu.«

»Njena slikarska avtopoetika – ne glede na vsebinsko opredelitev – je prepoznavna po vehementno barvitem in izpovedno ekspresivno občutenem izrazu, ki je vedno blizu abstraktnega, čeprav daje slutiti figuralno izhodišče, motivno vezano na genius loci bivanjskega ambienta ali na določljivo duhovno in versko tradicijo evropskega prostora.«