»Na neki osrednji točki galerije, kjer lahko z enim samim pogledom zajamemo razstavljena dela kot celoto, naletimo na nekatere znane trenutke, ki jih ohranjamo v spominu. Pokrajine, ki počasi tonejo proti obzorju, se nam zdijo intimne in domače, zato njihov videz v nas ustvarja občutek udobja in nečesa domačega, nekaj, kar bi v Freudovi teoriji označili kot 'Heimlich'. Morda je prav tisti trenutek, tisti 'naš izraz', ki ga je Ljubo Babić iskal v krajini Hrvaškega Zagorja in Dalmacije. A to seveda ni koncept Kleindienstovega slikarstva, ki slikam velikega formata v razstavnih postavitvah vedno dodaja tudi male formate, kjer so vizualizacije zgodb še bolj zgoščene in nas kot take pritegnejo z nekim magnetizmom.«
»Beneški bienale 2024 se bo osredotočil na umetnike, ki so sami tujci, priseljenci, izseljenci, diaspora, izseljenci, izgnanci in begunci – še posebej na tiste, ki so se gibali med jugom in severom.«
»Tako dobesedna upodobitev metaforične besedne zveze s pošastjo ni ustrezala takratnim pravilom v umetnosti.«
»Odnosi predstavljajo nas in naš obstoj ter obstoj drugih glede na nas ali na druge ali drugo, na vse ostalo, kar nismo mi. Odnosi so stališča, mnenja, perspektive, prognoze, videnja, analize, anomalije, nekaj, kar obstaja v fizičnem ali duhovnem smislu, ne nazadnje je tudi sama odsotnost odnosov odnos. Odnosi so večna in nedokončana tema.«
»Joyce je bil tipičen Evropejec. Večino svojega odraslega življenja je preživel v celinski Evropi. Ko je bil v Trstu, je bil ta talilni lonec različnih narodnosti. Dublin je bil mesto njegove domišljije, toda fizična mesta, kjer je jedel in spal, so bila evropska mesta.«
»Joyce je za svoj roman menil, da je namenjen vsakemu moškemu in ženski. Ni pisal za akademike. V knjigi je veliko humorja in človeške topline. Veliko naših partnerjev je še ni bralo, a jo bodo prebrali zdaj.«
»Čeprav je ukrepanje nujno, se večina ljudi, soočenih s katastrofo na vidiku, raje kot z iskanjem rešitev in spremembo načina življenja odloči za ponoven krog zanikanja in pobeg v lastni vsakodnevni mikrokozmos smisla, ki nam ga je vcepil kapitalistični sistem.«
»Ponovni zagon gospodarstva 'ta posrečen novorojeni hec, ki je globoko v sebi izdajal naivno upanje, da lahko narava vendarle reši samo sebe, zadušil, še preden je zadihal nekoliko čistejši zrak'.«
»Morda najbolj provokativen je naslov dela Oslovska sodba, saj navezuje na 'križanje' monografije DLUM-a, katere idejni pobudnik in urednik je bil sam Vojko Pogačar, zato gre tudi za njegovo najbolj intimno izpovedno umetniško delo do zdaj.«