»Ko gledam te konce, se vidi, da država vanje ne vlaga toliko kot v Ljubljano, zato se tam dogaja eksodus mladih. Na ta način sem opazoval situacijo – starega človeka, ki gleda razkroj te družbe, hkrati se pa mora ukvarjati s svojim poslom.«
»Roadshow, kakor na Japonskem rečejo začetku distribucije, so uskladili s časom v letu, ko tudi na Japonskem pečejo kostanje, datum premiere pa določili teden dni po prazniku kostanja, ki ga zaznamujejo v enem od templjev v Tokiu.«
»Tedaj ni bilo kaj dosti projekcij, kaj bo Glej pomenil v prihodnosti. Delovalo se je tukaj in zdaj, v okviru nekega internacionalnega umetniškega ustvarjanja ali tipa življenja, in to je hipijevstva.«
»Živimo v času, ko je odsotnost empatije v medčloveških odnosih eden najbolj perečih problemov današnjega sveta. (...) Pomembno se mi zdi povedati zgodbo, v kateri polno zaživijo človeški odnosi in kjer se spet vzpostavi občutljivost za drugega kot pomembna vrednota današnje civilizacije.«
»Postaja film iz dneva v dan bolj aktualen. Pa ne zato, ker bi bil danes v Evropi problem beguncev in migracij večji, kot je bil pred leti, temveč zato, ker smo mi iz dneva v dan vse manj človeški.«
»Pred leti, ko je bil stric še živ, sem ga pogosto hodil obiskovat v dom za upokojence, kjer je živel. S težavo se je spominjal aktualnih dogodkov, po drugi strani pa je živo pripovedoval o dogodkih in podrobnostih, ki so se zgodile pred tridesetimi ali petdesetimi leti. Drugo posteljo v njegovi sobi je zasedal starec v nenehnem stanju nezavesti. Ganili so me ranljivost teh ljudi, njihovi sporadični nasmehi in otroškost, s katero so dojemali stvari okoli sebe.«
»Ko gledam te konce, se vidi, da država vanje ne vlaga toliko kot v Ljubljano, zato se tam dogaja eksodus mladih. Na ta način sem opazoval situacijo – starega človeka, ki gleda razkroj te družbe, hrkati se pa mora ukvarjati s svojim poslom.«
»Prvič zaradi tega, ker ne verjamem v socialni realizem oziroma rekonstrukcijo historične zgodbe. Vedno mi je bilo čudno, da bi leta 2019 pokazal, kako je zares bilo. Po drugi strani pa gre tudi za to, da ko sem hodil v te kraje, so bili impulzi na neki način vsi nadnaravni, atmosferski, ljudje tam so mi pripovedovali povsem surrealne zgodbe.«
»Tam je šlo bolj kot za dobesedni jez za tisti metaforični jez, ki ga prebijemo s tem, ko govorimo, ko na dan izpustimo potlačene resnice.«