»Ivo Svetina je popeljal v konec 60. let, 'ko smo bili Pupilčki tvoje pleme', in od tam v 80. leta, ko se je pri Jovanoviću učil, kaj je gledališče in kaj je novo gledališče, ki si ga je zamislil v Mladinskem gledališču.«
»Logika in perspektiva sta samo pripomočka, s katerima / prepričujemo sebe in druge, da je utvara popolna, večna, / neuničljiva. Potem pride Praznina in nas odpihne v / poslednji kot svoje ničnosti, da smo čisto majhni, kot na / sliki oni, ki stojijo v daljavi.«
»To ni več / poezija, to je samo še življenje, ki se je naučilo množice / besed, nekaj jezikov, se hranilo s knjigami, manj z romani / kot z verzi. Čas, odvržen na marmornata tla knjižnice, ne / bo nikdar postal čas obdobja, stila, smeri.«
»Iskrivost zraka, golo nebo in nedoumljiva spremenljivost oblakov mu pomenijo globino niča oz. jasnino praznine, iz katere izvira vse, kar smo.«
»Če nas individualna odgovornost, oz. vest, in svobodna misel ne vodi, potem smo sužnji kompromisov in vedno bolj jeklenih družbenih dogovorov, v katere smo ujeti kot ptiči ali ribe v nastavljeno mrežo.«
»Celo ljubezen bi morala ostati le v srcu, kvečjemu samo še presajena v glavo, kajti drugega bitja se ne moreš polastiti, reka mora teči svobodno, za vse enako.«
»Ta pesnikov sprehod v svobodo lahko sprejmemo tudi kot prehod iz moške v žensko diskurzivnost sveta, neštetokrat pomnoženega v enem samem človeku.«