»Mi smo šli vsi skupaj v hrib, ker družina obožuje Winnetouja, ki so ga tu snemali. Natasha se je dobro počutila, potem pa je šla na stranišče, ker jo je obšla slabost. Na koncu so ji pri porodu pomagali moja soproga in njena mama.«
»Mi nismo vedeli ničesar. Za nas je to čustveni pretres. Zadevo smo morali pojasnjevati tudi uradnikom, ki so pristojni za papirologijo, praktično so nas zasliševali. Lahko samo rečem, da je deklica zdrava, ima tudi ime, ki ni hrvaško, jaz pa zdaj pomagam družini, da se znajde.«
»Nismo tu, da bi sodili, otrok je dobro, opravili smo vse preiskave, prav tako je v dobrem stanju tudi mama. Je državljanka EU-ja, torej tudi stroški zdravljenja niso vprašljivi. Zakaj je treba v takem stanju laziti po Velebitu, pa mi nimamo pravice spraševati. Otrok bo ostal pri nas še kak dan ali dva, potem pa naj protokol oddela svoje, mi smo po zdravstveni strani opravili vse in tu se zgodba za nas zaključuje.«
»Mi smo bili osupli nad izjavo, da ni vedela za nosečnost. Pozneje nam je vseeno priznala, da je vedela, obstaja pa tudi veliko fotografij na družbenih omrežjih, iz katerih se vidi, da se oblači načrtno tako, da bi skrila znake nosečnosti.«
»Z njenim očetom sva prijatelja. Vedno so dopustovali v Španiji, ker pa sem zdaj v pokoju, sem jih povabil k sebi na Hrvaško. Načrt dopusta je bil sicer drugačen, kot se je izteklo, ampak zdaj se moramo vsi znajti. Dojenček je še v bolnišnici, kmalu ga bodo izpustili, šele potem bomo videli, kaj se je zgodilo. Najpomembneje pa je, da sta oba živa in zdrava.«
»Pomeni veliko zaposlenim, pomeni veliko meni kot direktorju, pove to, da lokalno prebivalstvo še vedno živi in diha z bolnišnico. Ni vseeno, kaj se tukaj dogaja, hkrati je veliko zaposlenih seveda iz tega okolja.«
»Številni opazovalci Severne Koreje so predpostavljali, da je Kim Kyong-hui pobegnila ali da so jo ubili po smrti njenega moža.«
»To je tudi opomnik, kako čudna in brutalna je Severna Koreja. Navsezadnje sedi ob človeku, ki je ukazal usmrtitev njenega moža.«
