»Prvo poslanstvo besedil – leposlovnih, humanističnih in novinarskih – je 'ujeti oko gledalca, v njem prebuditi radovednost in ga pospremiti na pot branja. Vendar želijo tudi same podobe postati zgodbe, osvobojene okvirov besedila.'«
»Prej kot kritika je v ospredju ustvarjalčeva osebna izpoved, ki je podana s tankočutnim likovnim jezikom za oblikovanje primarno estetske plati umetnine.«
»Nekateri so bili zelo zvesti fotografski predlogi in so jo na neki način prevedli iz črno-belega v barvni svet, spet drugim pa je fotografija pomenila zgolj izhodišče za avtorsko zasnovano likovno delo, ki se vizualno in simbolno odmika od predloge.«
»Zato je zbirka nujno eklektična v tehnikah, slogu, ikonografiji in avtorski umetniški realizaciji; težnja projekta namreč ni v uniformnosti, temveč raznolikosti, katere izhodišče v fotografskem opusu Petra Nagliča pa je vendarle enovito.«
»Moja želja je bila, da bi po eni strani Nagličev fotografski opus prepletli z različnimi likovnimi tehnikami in mu s tem dali novo dimenzijo; po drugi strani je to izraz hvaležnosti generacijam pred nami za dar vere in ustvarjalnosti.«
»Pogosto slika, kip ali instalacija potuje iz prostora v prostor – atelje, stanovanje, muzej, depo, prevozno sredstvo, razstavišče, morda spet v atelje ali drugo delavnico.«
»Likovna govorica letošnjega dobitnika Glazerjeve listine je samosvoja in prepoznavna, sedanjost premleva s klasičnimi postopki, citira staroveško in antično umetnost, kombinira tradicionalne likovne tehnike in materiale s sodobnimi in ob soočenju s socialnimi in z eksistencialnimi okoliščinami reflektira realnost ter tematizira in nemalokrat tudi ironizira aktualno dogajanje in naznanja prihodnost človeške družbe, ki je seveda odvisna od nas.«
»Umetniško kodira stanje sveta, zlasti ljudi in človeka, poudari antropološko in psihološko dimenzijo in ju nemalokrat združi v živalskih podobah, hibridih, nemara klonih, kot ustreza njegovim zaznavam in videnjem.«
»Žirija letošnje Glazerjeve listine je v utemeljitvi zapisala, da žirija Marijan Mirt pri delu 'nikoli ne izključuje osnov njemu lastne ikonografije in presežne likovne govorice, niti se ne podreja 'modnim trendom' v umetnosti, marveč brez tendencioznosti spontano preizprašuje različne življenjske prakse'.«
»Umetnik se s tem večpomenskim delom navezuje na razstavni prostor in vzpostavlja optično interakcijo med sodobnimi elementi in historično arhitekturo, medtem ko zvočna komponenta tiktakajočih ur v akustičnem prostoru nekdanje kapele ustvarja 'skoraj nadzorovano zvočno kakofonijo'.«