»Mandić je igralec s tako širokim diapazonom, da lahko uprizori vsa ta mejna občutja, od norosti do humorja in strasti, že religiozne ljubezni, in to seveda prevajalcu delo olajša, ker so zapisi po eni strani izjemno poetični, po drugi strani pa so že kratki manifesti, pri katerih mora biti prevajalec zelo natančen in hoditi po tanki meji med čisto literaturo in besedilom, ki se bo uprizarjalo na odru.«