Ključna beseda: slikarstvo

»To je bil čustven poudarek do konca njegovega življenja.«

»Sliko vračam ob 70. rojstnem dnevu, ki ga žal ni doživel. Predajam jo Narodni galeriji, ki jo zelo spoštujem.«

»Zdi se mi, da ta slika, kolikor je skromna, izraža vse njegove temeljne prvine, le da na slikarski način. Preplet črne in bele je ves čas navzoč, od začetka njegovega ustvarjanja do konca.«

»Pri njem mi je bilo najbolj všeč, da je delal grafike z vso predanostjo in kako je užival v sami procesualnosti.«

»Živel je za grafiko in šolo. Ne poznam enega študenta, ki ga ne bi imel rad.«

»Skoraj vedno delam ob glasbi, ki pa jo skrbno izberem. Le v zaključnem procesu nastajanja slike glasbo izklopim.«

»Sam pa ob posameznih delih natanko vem, katero glasbo sem poslušal ob slikanju.«

»Z Johannssonovo glasbo me je seznanil eden mojih študentov, je seveda temačna in globoko čustvena in pristoji mojemu slikarskemu razmišljanju.«

»Zdi se mi, da se v svetu, če gledamo zgodovinsko, zgodbe ponavljajo ciklično. Vse se čez določen čas znova zavrti.«

»Kot slikar mislim, da je moj cilj najti lasten izraz, čim bolj izviren, in da s svojim slikarstvom nagovarjam družbo upajoč, da bi se kaj spremenilo.«

»Njihova uresničitev seveda temelji na spoštovanju žlahtne likovne tradicije, njenega vključevanja v sodobni slikarski izraz, ki pa v ničemer ne zanemarja neposrednih vplivov številnih sodobnih tehnologij, povezanih z vizualno umetnostjo … avtorjeva težnja ostaja najti nekaj izvirnega in avtorsko razpoznavnega ter to deliti z javnostjo na vse dosegljive načine.«

»Naslov, ki ga je avtor navedel v dveh jezikih, se v slovenski različici navezuje na delo Antona Ažbeta iz leta 1895, z naslovom 'Zamorka', v anglečini pa ni želel ohraniti dobesednega prevoda.«

»Vprašanje avtorstva je zelo zapleteno, a če upoštevamo tehnične in zgodovinske dokaze, jo lahko pripišemo vsaj Tizianovi delavnici, kjer je bil proces dela sicer res takšen, da je mojster verjetno naredil le pripravljalne risbe in na koncu dodal nekaj zaključnih potez. Zdaj pa se morajo poznavalci Tizianovega opusa izreči glede slike.«

»Ko sem že začel delati, sem ugotovil, da name podzavestno vpliva Michelangelovo stopnišče Medičejske knjižnice v Firencah. Zbuja natanko takšen občutek, kakršnega iščem sam – kot da bi bili ujeti v sobo, kjer so vsa okna in vrata zaprta, in vse, kar nam preostane, je, da tiščimo glave ob zid.«

»Bolečina je neločljiva sestra užitka.«

»Brez pošasti in bogov umetnost ne more uprizoriti drame našega življenja: najgloblji trenutki umetnosti izražajo to frustracijo.«

»Nasilje in spokojnost sta združena in zlita, to je tisto, kar dela Rothkovo umetnost tragično.«

»Če bi bile to stopnice, ne bi si upal stopati po njih.«

»Tudi če niso preživeli, so jim s tem 'rešili dušo', saj so po tedanjem prepričanju nekrščeni otroci pristali v vicah.«

»Vsak konservatorski projekt je raziskovalno potovanje.«

»Ko sva se lotili restavriranja dela Madonna degli innocenti, si nisva mislili, koliko skrivnosti se skriva za površjem in na koliko spoznanj bova naleteli.«

»Slike niso vedno to, kar se zdijo na prvi pogled. Le z restavratorskim procesom, raziskavami in tehničnimi študijami pridemo do vodil, da lahko zares razumemo podobo.«

»V duhu, ne v načinu, to prav gotovo ne.«

»Stara prijateljstva, obziri na okus občinstva, na rentabiliteto paviljona, so zagrešili, da kaže sicer čedna fiziognomija te razstave nakremžene poteze.«

»Brezupna žalost na koncu poti, on samo cvetlice mala.«

»Mi Slovenci ne potrebujemo umetnosti.«

»Rodila se je kar tako sama iz sebe. Nikogar ni bilo pri njenem porodu, kot le sami umetniki.«

»In naša umetnost? Rodila se je kar tako sama iz sebe. Nikogar ni bilo pri njenem porodu, kot le sami umetniki.«

»Kot pravi, nalaga pozicija novejšega slikarstva v novem tisočletju seznanitev z vsaj dvema temeljno novima izhodiščema: prvo je neobvladljiva količina podob v vseh sferah sodobnega življenja, ki slikarju oz. slikarki narekuje konceptualizacijo slikarske podobe, drugo je teža 'zgodovinskega spomina' slikarstva kot medija.«

»Položaj slikarstva v novem tisočletju ne upravičuje več nedolžnosti v pojmovanju slike kot izpraznjenega mesta brez spomina in zgodovine, niti nedolžnosti slikarske izkušnje, ki bi omogočala ugodje v varnem zavetju avtonomije umetniškega dela.«