»Sam se res imam za skladatelja miniatur, tako je bilo sploh na začetku moje skladateljske poti.«
»Mojster je bil mojster; mojster, ki je svoje znanje razširil na vsa mogoča glasbena polja ter so ga prav njegova širina in vztrajnost, pa tudi pogum postavili na piedestal slovenske glasbene ustvarjalnosti.«
»Čeprav ga je njegova drznost nemalokrat postavila v kočljiv položaj, ni obupal in se je z vsem srcem predajal raziskovanju novih oblik izražanj. Zato lahko brez obotavljanja rečemo, da Bojan Adamič še danes velja za enega najraznovrstnejših skladateljev.«
»Še bolj kot Liszt se je omejil predvsem na komponiranje za klavir, v poznem obdobju je pisal še za orkester.«
»Tujo kulturo delno še sprejmemo. Saj pravzaprav vsa popularna glasba temelji na ritmih neevropskih kultur. Ko pa je treba vzpostaviti odnos z ljudmi, ki to kulturo gojijo, se odzovemo popolnoma drugače.«
»Čim starejša je, bolj mi imponira.«
»Pričevati o svojem času, o zgodovini, resnici in lepoti ... zahvaljujoč glasbi smo boljši, pomaga nam, da ostanemo ljudje.«
»V njegovih delih je bilo slišati vse, kar je naš narod doživel, tudi bolečino in trpljenje.«
»Njegova glasba je izvirala iz uma, polnega globokega razmišljanja, zgodovinskega in filozofskega znanja – pa tudi iz srca.«
»Bil je človek pronicljivega in ustvarjalnega duha.«
»Vse življenje si je prizadeval za izboljšanje in posodabljanje glasbene vzgoje na izobraževalnih ustanovah in v osnovnem šolstvu.«
»Umetnost je s tem najprej potrdila, kako velik vpliv na naše vsakdanje življenje in družbene vloge imajo znanstveni izsledki in njihova industrijska realizacija, na drugi strani pa razkrila, da so kognitivni postopki, ki jih uporablja znanost, seveda precej podobni tistim, ki zaznamujejo umetnost, a jih zaradi prevlade čutnega pogosto spregledamo ali celo odmislimo.«
»V takšnem okvirju je treba misliti Opus I. skladatelja, glasbenika in raziskovalca Dreja A. Hočevarja. Gre za nekakšno platformo, znotraj katere se razvija kompozicija, a hkrati v povratni zanki tudi način našega mišljenja glasbe ‒ njenega ustvarjanja, poustvarjanja in poslušanja. Model, ki ga razvija Hočevar, je tako na eni strani kompleksen in preskriptiven, po drugi strani pa odprt, saj ponuja izvajalcu predvsem serijo napotkov, omejitev in odprtih 'poti', po katerih se giblje.«
»Gimnazija, ki so jo vodili frančiškani, je bila zelo pomembna za kulturno življenje Novega mesta.«
»Z vztrajnostjo in izpopolnjevanjem dozorel iz malega skladatelja v mojstra velikega formata.«
»Sedaj sem vedel, kaj delam; lahko sem si dal odgovor, zakaj tako in ne drugače.«
»Ne znam in ne maram skladati, kakor moderni; moj narod bi me ne razumel.«
»Toda niso merjeni na zunanji efekt, marveč so prepojeni s pravim občutjem, strastnim doživetjem, duševnimi kontrasti.«
»Kaj pa vem. En čas se mi je zdelo, da pesem S teboj. To je besedilo Elze Budau, je zelo logična, nobenih atrakcij, klasično, kar mora imeti drama in kar mora imeti pesem, da raste, in potem konec. Ta dramaturgija melodije je bila za nas zelo pomembna, tudi Poletna noč, ki je bila zelo dramatična pesem. Sicer jih nisem imel veliko, sem bolj pisal romantične, bolj zasanjane pesmi. Ene par pesmi je kar uspelo.«
»Tam so me bolj poznali kot moža Majde Sepe, a me to ni preveč motilo.«
»Če ima človek rad življenje, je to največ, kar se ti lahko zgodi.«
»Ti si tak kot Adamič, te bom zaprl v sobo.«
»Takrat je bil vibrafon 'in', nekaj novega.«
»Ko sem bil star manj kot šest let, sem mami, ko je prišla iz službe, po črnih tipkah zaigral čisto preprosto 'o, o, o, poglej pod nebo, kako lepo ptički pojo', s sekstami sem spremljal 'o, o, o, poglej na goro, kako lepo rožce cveto', čista otročarija, ampak mama je bila ganjena do solz. V njenih očeh sem bil čisto pravi Mozart. Zato so me takoj dali učit klavir.«
»Mi smo bili res veliko skupaj. Pa smo šli za klavir in si med seboj igrali in se spraševali: 'Kaj pa ti praviš na tole? Pa daj takole poskusi.' Res nismo bili tekmeci. Smo se tudi družinsko družili, preživljali družabni čas skupaj.«
