»Še vedno 'vse preveč stvari za eno sliko'. Ko jih gledam naložene, se sprašujem, kako bodo na koncu te slike bivale skupaj, ker prej ni prostora, da bi jih preverjal. Pa si rečem, to ni več moja težava, moje delo je opravljeno, naj se zmenijo same.«
»Pomemben del tega je dialektika med nastajanjem – materializacijo in izginjanjem – dematerializacijo predmeta ali prizora, in ne toliko njegova končna, statična uprizoritev. Skratka: proces abstrahiranja snovnosti in njegova hrbtna plat, tj. proces formalizacije in konkretizacije.«
»Ne gre torej le za čas, ko sliko delam, ampak je veliko več tistega časa, ko sliko gledam in iščem rešitve. Pogosto sliko obračam na glavo, na tla, hodim okoli nje. Si jo tudi fotografiram in gledam doma, v zadnjem času pa iščem mogoče rešitve na tablici, kar me zelo zabava.«
»Njeni provokativni hibridi človeških oblik, križanih s pajki, krastačami in rastlinskimi elementi, opustošeni in napačno oblikovani, so prepojeni z globoko fascinacijo nad mitologijo in eksistencialno filozofijo.«
»Občutljive risbe v tehniki chiaroscuro kritične moralne satire, portreti ali obsežne krajine: skoraj nobeno drugo obdobje evropske zgodovine ni bilo priča tako osupljivi raznolikosti v risarski umetnosti kot Nizozemska v 16. stoletju.«
»Naj bo v risbah za okna mogočnih katedral in zasebnih rezidenc ali v skicah za dragocene razkošne predmete, slike in grafike, je risanje našlo široko paleto uporabe. Hkrati so se dela na papirju začela obravnavati tudi kot sredstvo avtonomnega umetniškega izražanja, med premožnimi elitami pa so bila deležna na novo odkrite pozornosti kot dragoceni zbirateljski predmeti.«
»Kolaži lebdečih žensk v fiktivnih okoljih urbane narave in abstrahiranih prizorov za jedilno mizo so posledica dolgotrajne zamejenosti na zgolj prostor kuhinje, rutino doma in domačih opravil, obenem pa osebna refleksija o vlogi ženske kot gospodinje in primarne skrbnice otrok.«
»Njene ženske so razosebljene, nič več individualni subjekti, namesto tega prikazane le kot skupina delovnih rok, ki obstaja in deluje v prostoru domače kuhinje (...). Skozi fotografije teles, postavljenih v naravna okolja, in rok, ki tvorijo imaginarne skupnosti, si umetnica zamišlja utopične scenarije pobega iz družbeno determiniranih vlog.«
»Razstava Z brega na breg resda daje vpogled v Huzjanovo novejšo umetniško produkcijo, spontano kratko 'popotovanje' iz ateljeja do galerije, a vendarle je nemogoče spregledati dejstvo, da v isti sapi deluje kot refleksija in kritika številnih družbenih procesov, ki so se zgodili v umetnikovem življenjskem okolju v preteklih treh letih.«
»Na razstavi prepleta koncepte, forme, prostore, ljudi in odnose, s katerimi se je srečeval v preteklih treh letih. Te 'vsestranske in kondenzirane 'prevode' lahko kot vedno doslej beremo skozi fotografije, objekte, slike, knjige in performans; vendar raje kot skozi izrazne medije potujemo skozi umetnikove intimne zgodbe, ki občutljivo razkrivajo premike v osebnih in družbenih odnosih.«