Ključna beseda: premiera

»Ko sem po nekem naključju naletel na tisto fotografijo, se je vse to, kar je bilo v mojem že skoraj nezavednem spominu, naenkrat sprožilo in zdrvelo v zgodbo tega romana.«

»Pri prenosu romana v drug medij je, vsaj za naju, vedno bistveno vprašanje ohraniti zgodbo, ki jo roman nosi.«

»V najini dramatizaciji sva poleg prepleta preteklosti, kjer je ljubezen še prisotna, in zelo nasilne sedanjosti, iskala točke, kjer se te njihove usode včasih samo dotaknejo, včasih pa usodno prepletejo.«

»Tovrstna zgodba se verjetno v Ljubljani ne bi mogla zgoditi ... to je mariborska zgodba, ki pa gotovo prerašča lokalne okvirje.«

»Že čakam z velikim zanimanjem, kaj me tokrat čaka.«

»Naslov je lahko nekoliko zavajajoč, ker gre za resnično monumentalen čas, za čas, v katerem so se ljudje znašli v silovitih nasprotjih ... A dejansko je vprašanje ljubezni ali nekih posebnih osebnih odnosov v središču tega romana.«

»In ljubezen tudi tako ni historičen pogled na dogodek II. svetovne vojne v mestu Mariboru, ampak predvsem opomnik današnjemu turbulentnemu trenutku, kako pomembna je človečnost.«

»Vso gnilo ljubljansko družbo z njenimi gnilimi nazori sem spravil na oder.«

»O delu za državo, kar naj bi politika bila, ni ne duha ne sluha.«

»Česa tako rezkega in resničnega nisem napisal še nikoli.«

»Režiser je bolj cankarjanski od Cankarja.«

»Ženske vloge, napisane v nekem drugem času, so za igralke zahtevne.«

»izseljenska izkušnja ameriško-bosanskega pisatelja Aleksandra Hemona, ki jo opisuje v avtobiografskih esejih, zbranih v knjigi Knjiga mojih življenj, ima morda srečen konec, a to o njej ne pove veliko.«

»Ena teh, ki se prepoznavajo v Hemonovi zgodbi, je tudi Ivana Djilas, zato je predstava Knjiga mojih življenj tudi osebna izpoved režiserke, ki s pomočjo pisateljevih izseljenskih zgodb pripoveduje svojo.«

»Jaz vem, kako je biti neviden. Vem, kako je, ko je vseeno, če zjutraj vstaneš iz postelje ali ne, ker tega nihče ne opazi.«

»Vem, kako je, ko se sprašuješ, ali si naredil prav, da si šel iz svojega mesta, države, ko blodiš po cestah brez denarja in konteksta.«

»Čas je, da naredim predstavo o teh občutkih. In Aleksander Hemon je napisal knjigo, ki bi jo rada jaz napisala, pa nisem znala.«

»Kje so moje zapuščenosti? Zrastle bodo kakor nekje gozd.«

»V procesu smo raziskovali relacijski prostor odnosov za uprizarjanje zahtevnih čustvenih stanj.«

»Menim, da je izmed vseh mojih sodelovanj s Saško Rakef pri tem delu uspel najgloblji spoj vseh izraznih sredstev.«

»Ustvarjalni proces Pogovorov v hiši Karlstein bi najbolje povzela kar z Bertinimi besedami: 'To je obračun s seboj in pogovor med vsemi mrtvimi, z vsemi pozabljenimi, z vsemi zavrženimi.'«

»V okviru projekta raziskujem bolj v čute usmerjen način prisotnosti drugega z drugim in s samim seboj ter krmarjenje skozi vključevanje, izključevanje, krepitev, izkrivljanje in prožnost našega dojemanja notranjega in zunanjega sveta.«

»Kaj lahko opazujemo v procesu upočasnjevanja, ko podaljšujemo presledke med aktivacijo in umirjeno prebavo tega, kar se je zgodilo? Kako to, da si vzamemo čas, spremeni naše dojemanje in nato naše nadaljnje delovanje.«

»Dejstvo je, da je treba imeti pripravljenih in v delu ogromno stvari, če nočeš posneti samo enega filma vsakih deset let.«

»Pogosto komentirajo, da je zanje sedenje v maski kot nekakšna psihoterapija – in zato smo hoteli na kamero ujeti ravno ta proces ličenja in urejanja pričesk, čas, ko lahko klepetamo, one pa se počutijo suvereno.«

»Stereotip, da so igralci dive, je skrajno nepošten.«

»Moja izkušnja z igralci na splošno je, da so izjemno profesionalni.«

»Cilj je bil, z vsako igralko posneti isti prizor – čeprav sva se z Žigo bala, da nama morda ne bo uspelo z vsemi.«

»Zdi se mi, da se vsaj na podzavestni ravni morda res malo bolj nagibamo k igralcem – pa čeprav nimam empiričnih podatkov o tem.«

»Največja magija je bilo to, da je bilo na koncu vse narejeno.«