»Milan Kleč v grobem spada v generacijo avtorjev t. i. nove proze, ki so začeli v slovensko prozo v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja vnašati fantastiko, asociativnost, naključje, jezikovne igre in razne druge postmodernistične postopke.«
»Gre za eno zelo samosvojo posameznico, ki je tudi skozi svojo literaturo zelo natančno kazala, da ima svojo pot in da se ne bo nikomur uklonila, ne moškim, ne patriarhatu, ne pravzaprav človeštvu na neki način, in mislim, da tudi v teh negotovih časih, ko vsak dan poslušamo grozljive novice o vojni in nasilju, je pravzaprav njena poezija, njen opus več čas naperjen proti nasilju, predvsem proti nasilju nad najšibkejšimi, nad otroki, ženskami, in mislim, da je to ena lepa nota, ki nekako kaže tudi Svetlano in njeno veličino in njen humanizem.«
»Določene knjige so slogovno zahtevne, zahtevajo kilometrino branja, so prepletene z zgodovino literature ali umetnosti, da jih je težko videti kot nekaj, kar bi se lahko prijelo med bralci.«
