»In tudi v tem je njena lepota. Vznikne in izgine. A pušča sledi in spremembe. Je čudovita v svoji krhkosti, prav zato, ker je na vseh koncih jasno, da je vse minljivo.«
»S popolnim zaupanjem v gledališče kot kolektivno dejanje ter kot prostor neusmiljene, a obenem nežne kritike človeške nepopolnosti, pripravljen na vsakršno nekonvencionalnost, tudi na preseganje konvencij samega gledališkega dejanja, je Divjak pripravljen umetniško tvegati, hkrati pa ostaja zanesljiv dirigent in navdihnjen ustvarjalec lastnega in pristnega umetniškega izraza.«
»Kaj naj človek sam s sabo, ko v družbi nima več funkcije? Ko je oddelal službo, zgradil hišo, vzgojil otroke? Ko se zdi, da ga nihče več ne potrebuje? Ima sploh še svoje mesto na tem svetu? Ko ni ničesar več, kar bi moral: je takrat čas, da obupa, ali za to, da dela tisto, kar si želi? Kaj pa, če je to stvar odločitve?«