Ključna beseda: gledališče

»Če pogledamo okoli sebe, tudi vse svinjarije, vse laži, vsa podtikanja ali vsa skrivanja, so posledice nekih strahov ljudi, ki jih nosijo v sebi, ker če ne bi bili prestrašeni, bi bili ljudje bolj transparentni in odprti drug za drugega.«

»Hotel sem narediti 'dogodek', ki je preizpraševanje o tem, kaj igralcu ostane, če mu vzameš tekst, če mu vzameš režiserja.«

»Kako z osebno izpovedjo, ki je nenapisana, ampak čisto avtorska, dati nekaj, kar ljudje potrebujejo, in to je upanje.«

»Kajti, žal je 98 odstotkov informacij res popolnoma nepotrebnih.«

»Soočena sta z dejstvom, da nezadržno in vedno obsežnejše smetenje sodobne človeške družbe ogroža tudi njihov otok, zato se odločita, da ga bosta rešila. Skozi njun pogled se v predstavi oziramo na protislovja časa, ki ga ljudje živimo, na neizmerne količine smeti, ki jih puščamo za seboj, in usodo, ki nas čaka.«

»Gledališča imajo namreč pomembno vlogo v družbi in mislimo, da je to prava tema za umetniško obdelavo. V času pandemije in po njej so se v izolaciji sprostile najnižje človeške strasti.«

»Tega problema družba na žalost ne rešuje.«

»Skupaj se želimo ukvarjati s težavo nasilja nad ženskami v obdobju zaprtja javnega življenja v času pandemije, predvsem pa ozaveščati družbo, predvsem mlade, o tej težavi, ki je v porastu.«

»Ti ne bodo le dobili vpogled v ustvarjanje gledališke uprizoritve, ampak jih želimo tudi ozavestiti o težavi nasilja nad ženskami in posledično spodbujati strpnost v družbi.«

»Želimo si čim več kakovostnih besedil, čim več avtoric.«

»Ta projekt je izjemen primer dobre prakse tovrstnih dejavnosti. Zato predvidevamo, da se bo to v prihodnje, če bomo le pri tem uspešni, dogajalo še pogosteje.«

»Zelo zgodaj sem se naučila, da publika zelo hitro pozablja, da moram jaz še hitreje. Da to, kar o meni govorijo in pišejo, nima zveze z mano.«

»Rac si je trikrat premislil, da ne bi imel knjige. Ko si je drugič premislil, sem se pogovarjala sama s sabo: 'Tudi pet minut se ne boš sekirala zaradi tega Poliča.'«

»Bi se ti pogovarjala z mano in bi jaz poskusila napisati knjigo. In je rekla ja.«

»Nekako da, ja.«

»Tako sem izbrala. V knjigi stvari ostanejo, v intervjuju lahko povem tudi kakšne bolj grozne stvari, za knjigo se mi pa zdi to nespodobno.«

»Pogovarjali sva se o marsičem, kar potem ni prišlo v knjigo, a sva se strinjali, da to ni potrebno.«

»Srečevati ljudi – to se mi zdi najlepše pri našem poklicu.«

»Zanimalo nas je doživljanje in razmišljanje mladih, zato smo jih nagovorili, da pišejo o svojih izkušnjah in občutjih.«

»Z vsakim natečajem Najst želimo z vsebino približati mladim in jim omogočiti, da s svojimi besedili dobijo glas tudi v osrednjem slovenskem gledališču, zato ne iščemo dovršenih dramskih besedil, pač pa izvirne in navdihujoče ideje mladih, ki obravnavajo temo natečaja.«

»Nismo bili priljubljeni, ker bi se v časopisih pojavljale naše slikice, na katerih se držimo za roke, ali pa gremo na počitnice, priljubljeni smo bili zaradi svojega dela.«

»Ko sem bila otrok, še televizije ni bilo, kaj šele družbenih omrežij. Bili smo prepuščeni sami sebi. Na podeželju smo se kar naprej družili, si izmišljevali različne igre. Naša fantazija je res imela krila.«

»Ko zavesa pade, je konec. To, kar igralci počnemo, ni vživljanje.«

»To je režiser Matjaž Klopčič res dobro naredil. Malo sem tudi jaz pomagala, kajne.«

»Tudi to se nama je zgodilo, da me je Tadej čakal na Beli, jaz pa njega v Ljubljani (smeh). Lepo je bilo, imela sva sproščene pogovore.«

»Predstava z zgodovinsko natančnostjo prikaže dogodke leta 1941.«

»Standard gledališkega jezika je zrasel.«

»Izbor nagrajencev kot vedno težak in velika odgovornost, saj bi si nagrade zaslužili skoraj vsi.«

»Vesel sem, da ljubiteljsko gledališče po pandemiji okreva.«

»Se zdi, da se skupine v poudarjeni meri ukvarjajo z družbeno kritiko in se približujejo politično angažiranemu gledališču.«