»Ko sem bil najstnik, takoj po drugi svetovni vojni, je na Japonsko prišla ameriška popkultura, ki je pritegnila mlade. Zelo pomembno se mi je zdelo, da dokumentiram vse, kar se dogaja, zato sem mamo prosil za fotoaparat.«
»Takrat nisem vedel, kdo to je. Vprašal sem postrežčka hotela, v katerem sem bil nastanjen. Fotografija, ki sem jo videl, je name naredila tak vtis, da sem vedel, da moram na enega od njegovih koncertov.«
»Ko sem bil najstnik, takoj po drugi svetovni vojni, je na Japonsko prišla ameriška popkultura, ki je pritegnila mlade. Zelo pomembno se mi je zdelo, da dokumentiram vse, kar se dogaja, zato sem mamo prosil za fotoaparat. Čeprav si ga ni mogla privoščiti, je naredila vse, kar je bilo v njenih močeh, da bi mi uresničila željo.«
»Dva tedna po tem, ko sem videl plakat, sem dobil priložnost, da sem šel na enega od njegovih koncertov - eden od mojih prijateljev, japonski stilist, ki je delal za oblikovalca Kansaja Yamamota, je takrat oblačil Bowieja.«
»Udeleženci so prek fotografije spoznavali njegove prebivalce in kulturno dediščino, vsekakor pa njihove fotografije odsevajo raznolike poglede na to, kako se gradi in ohranja ter tudi preoblikuje identiteta.«
»Ločili smo se od narave in uničili veliko narave. V tem trenutku, kar se tiče razvoja vrste, smo začeli ustvarjati vse več umetne, sintetične, kurirane, pravzaprav koreografirane različice narave, bodisi da bi se vanje umaknili bodisi da bi s tem zakrili, kakšne packarije počnemo naravi. Torej po eni strani želimo skriti tudi pred sabo, kaj počnemo naravi, po drugi strani pa že od vedno hlepimo po povezavi z naravo.«