»S tem potovanjem samoodkrivanja v filmu sem ugotovil, da sem skoraj 20 let preživel v napadih tesnobe, ki so se poslabšali zaradi pojavljanja v medijih in dogodkov, namenjenih javnosti.«
»Pogosto se zgodi, da na vizualni ravni zaidemo v stereotipe in predsodke. Ta pojem slepote je prikazan v filmu na način, kako dati priložnosti neznancem, biti odprt za pogovore.«
»Kako se pomiriti z drugačnostjo, sem tudi sama izkusila na lastni koži. Ko sem se preselila v Kanado, sem se počutila osamljeno, izolirano od sveta, ki sem ga poznala. Vendar pa sem na začetku bivanja srečala gospo, ki mi je dejala, da si 'tujec toliko, kolikor se tujec počutiš'. In ta modrost me še danes pomirja v različnih situacijah.«
»Scenarij, ki ga je Matevž Luzar pod okriljem produkcijske hiše Gustav film začel razvijati leta 2016, izvira iz osebnega opazovanja življenja v edinstvenem okolju rudarsko-industrijskega Zasavja, kjer je druženje v orkestrih, zborih, lutkovnih gledališčih in drugih kulturnih dejavnosti ljudem pogosto pomenilo uteho pred vsakdanjim težkim delavskim življenjem.«
»Izpolnjuje vse pogoje za vrhunski žanrski film. Je neizprosen. Je domiseln. Nudi močne like in odlično igro. Ima imenitne posebne učinke. Je relevanten za svet, v katerem živimo. Je dobro režiran in lepo posnet.«
»Predstavi svojo tematiko na najboljši možen način, z doživetimi pričevanji protagonistov – mnogih najbolj znanih imen ameriške punkovske in postpunkovske alternative, ki brez dlake na jeziku kritično in samokritično secirajo sebe in sceno, njene vzpone in padce pod pritiskom monetarnih siren profitarske glasbene industrije po eksploziji Nirvane, s končnim sporočilom: glasbo je treba ustvarjati zaradi nje same in v zvestobi samim sebi.«
»Morda se zdi, da smo priča protagonistkinemu žalovanju ob smrti bližnje sorodnice, a ton filma se kaj kmalu spremeni. Priča smo bliskoviti preobrazbi iz obupa v ljubosumje in sovraštvo, ki se bo stopnjevalo do silovitega izbruha maščevalne jeze.«
»Če živiš v odročnem kotičku španskega podeželja, moraš za razvedrilo poskrbeti sam. To je srž kratkega filma, ki napetost stopnjuje s poigravanjem z gledalčevimi pričakovanji, ob čemer se močno naslanja na španske žanrske trope.«
»Najbolj sem dvomila, kako prikazati dopisovanje med njo in Kersnikom, ker je bilo to temeljno obdobje v njenem življenju. Vse, kar je Marica potem bila, je pogojevalo to obdobje, ta dvoletni odnos med njima. On je napisal njej 50 pisem, ona pa njemu 100.«
»Mož ji ni dovolil delati. Ko ga je enkrat prosila, naj nekaj odnese v tiskarno, ko je še urejala, ji je rekel: 'Pa kako, ti se družiš s samimi moškimi!' Veliko si je namreč dopisovala z različnimi ljudmi, s pesniki, pisatelji, drugimi uredniki.«
»Vodilo mi je bilo, da se mlada in starejša Marica prepletata v dialogu, da so zaključene celote, ki doprinesejo gledalcu določen akcent, vpogled v dogajanje. Fokus je bil prikazati jo kot žensko, ki je živela v tem določenem času, poskušala bila pripravljena narediti nekaj več, se izpostaviti, preseči dogajanje v svoji okolici in uresničiti, kar je želela.«
»Vse scene, ki jih je posnela Lučka Počkaj, smo naredili v našem studiu, morali smo dobiti posebno dovoljenje zaradi epidemije. Na koncu smo posneli v rekordnem času, v dvanajstih urah. Snemanje je bilo zelo zahtevno zaradi mask in vsega v zvezi z epidemijo. Lučka je vse izpeljala z izjemno potrpežljivostjo, igralsko ustvarjalnostjo, trudom in izredno koncentracijo.«
»Čeprav so njegovi eseji kratki, podani so namreč v obliki miselnih nastavkov s citati in anekdotami na strani ali dveh, zajemajo iz širokega miselnega polja, ki se mu je odprlo med skiciranjem spoznavnih, estetskih, tehničnih in etičnih razsežnosti, ki jih vsebuje odgovor na naslovno celostno vprašanje 'kaj je kinoteka?'«
