Ključna beseda: drama

»Ličenje in pričeska sta trajala približno šest ur.«

»Ko slišite glas, lahko slišite tudi Alessandra tam nekje.«

»Vizualna poustvaritev tedanje dobe gre v resnično osupljive detajle.«

»Ženski pogled je prispevala Nicole Holofcener.«

»V značilno izčiščenem minimalističnem slogu, v katerem ne izvemo, ne kdo so osebe, ki jih spremljamo, ne kje so, ne pred čim bežijo, Arne Lygre v drami Izginem mapira pokrajino sočutja.«

»Lygre ne želi biti patetičen, njegovo besedilo je ostro in hladno, bridko v premišljanju odnosov med posamezniki.«

»Deluje namreč skorajda brezčuten, ko portretira podobe katastrof, ki smo jih danes verjetno še mnogo bolj vajeni, do njih še mnogo bolj indiferentni.«

»Ali pač? Morda pa tudi mi, tako kot Jaz, nevede drsimo v globoko blato, iz katerega se ne bomo več mogli izvleči.«

»Ne vem, če bi te ravno ustrelil . . . pljunil bi ti pa zihr v pijačo.«

»Bil sem nervozen, a sem preživel. V življenju sem se imel tudi že slabše.«

»Ne zdite se mi ravno tip človeka … za ustrelit.«

»Boris zunaj sebe išče odgovore na stvari, ki se dogajajo v njem samem.«

»Ključna je distinkcija med ritualom življenja, med tropom, v katerega se vse pogosteje zatekamo, in samostjo.«

»Humor je zame osmislil ukvarjanje s temi vprašanji.«

»Nacionalni festival in filmi, ki se na njem vrtijo, si zaslužijo ustrezno reprezentacijo.«

»Včasih v filme sploh ne vključim glasbe, ker je preprosto premočna.«

»Češnjev vrt je težko besedilo, ki se pa zlahka bere. In kar se z lahkoto bere, je težko uprizoriti. (...) Drama je napisana kot partitura, polna je glasbenih elementov, pavz, tišin. Gre za neko vrsto orkestracije, ki pa lahko uspe le, če imaš skupino ljudi, ki si želi, da komad zaživi.«

»Igra je postavljena v čas preloma med 19. in 20. stoletjem, ko se je v Rusiji že nekaj časa izvrševal veliki preobrat iz fevdalistično zasnovane družbe v izrazito kapitalistično. Plemkinja Ranevska Ljubov Andrejevna se po petih letih bivanja v Parizu vrne na svoje posestvo, zaradi vse večjih dolgov pa mora sprejeti odločitev, kaj bo z vrtom.«

»Sam vrt 'metafora posekanega vrta zaživi kot opomin družbi, ki se oklepa preteklosti in sanjari o prihodnosti, medtem ko ji sedanjost polzi v prazno. V tem smislu je vedno znova živa in sodobna, saj ponuja razmislek o stanju družbe in našem odnosu do njega.'«

»To besedilo je črna farsa, ki prikazuje labirint čustev med ženo in možem ter materjo in sinom, in ko poskuša odgovoriti na vprašanje, ali lahko ljubimo preveč, odzvanja kakor bolesten odmev. Pripelje nas do samega dna in nas ne izpusti več. Govori o obsesiji dvakratno zapuščene ženske, o bolečini in samoti matere, ki gleda, kako njena otroka odideta, in ki v svoji hiši ostane sama. Tako kot druge ženske je tudi Anne naredila vse za svoja otroka, za svojega moža, za svoj dom; toda minevala so leta in otroka sta odšla, sin, hči – in zdaj še njun oče. Nenadoma se znajde sama v kraljestvu, iz katerega vsi bežijo.«

»Darja je izvrstno ustvarila ta lik, to vlogo in z gotovostjo lahko rečem, da je to ena njenih najzahtevnejših vlog doslej – pa jih ni bilo malo.«

»Občutek tega, da se svet končuje, je vseprisoten. Bodisi, da gre za medijsko reprezentacijo tega, bodisi za občutek, da si težko predstavljamo prihodnost.«

»Spopad z naivnostjo, ki vodi v pogubo.«

»Osrednja poanta priredbe je, da poziciji dobrega in zla v današnjem svetu nista jasni.«

»Ko gledam, kakšna kemija nastane na odru, ko igralci iz Slovenije, Srbije in Avstrije začnejo govoriti med seboj, je res čudovito bogastvo.«

»V tem primeru gre res za to, da je napisana neka slovenska tragedija. Ali pa vsaj poskus tragedije.«

»Obratno torej, kot smo navajeni iz tradicije. In tudi to je nekaj, kar je zelo naše, zelo slovensko.«

»A imeli smo se super, od prvega dne naprej. Ta mešanica narodov, mentalitet, vse se je zelo dobro ujelo.«

»Vsi so me sprejeli z odprtimi rokami. Redko se človek počuti tako vključenega v produkcijo. Edina, pa še to majhna, ovira je bila jezik, a smo jo presegli.«

»Levin s svojim besedilom časti gledališče, like, situacije in človeškost. In kaj je gledališče drugega kot nastavljanje ogledala družbi, v kateri živimo?«