Ključna beseda: življenje

»Samo 5. januarja je na Sarajevo padlo 1.330 granat. Tudi če bi bile lubenice, bi nam jih bilo preveč.«

»Rad bi brez upanja in obupanja hkrati, z globokim notranjim mirom in veseljem, od zunaj celo neopaznim, pričakal trenutek konca. Sprijaznjen z usodo končnosti in nedokončanosti hkrati, s trenutkom, ko se ne bom spominjal, da ne diham več. Ko postane prostor čas, čas pa prostor in se neločljivo objameta ter hkrati izgineta. Ne očaran in ne odčaran. Pa tudi razočaran ne.«

»Naši starši so bili idealistični. Razmišljali so o tem, da bomo imeli več možnosti v življenju, kar morda resnično imamo, a je na drugi strani ekonomski položaj za nas precej težji, česar pa niso predvideli.«

»Relevantnost teme, dodelan scenarij in precizna režija Urše Menart, izvrstna igralska zasedba z Evo Jesenovec na čelu ter vsi preostali avtorski prispevki tvorijo prepričljivo celoto. Generacijska problematika je aktualna in pereča, a jo film obravnava z inteligentno noto humorja, absurda in topline.«

»To je zelo preživetveni odziv.«

»Umiri se, vse bo v redu.«

»Joj, tako me je strah, da se mi bo zmešalo!«

»O. k., zdaj se pa umiri.«

»Dišiš kot mlado sonce. / A mi… / Mi smo le gorljivi popotniki na tvojih žarkih … / Tvoj od zla nedotaknjeni smeh / je naš jok … / Tvoja krhka silhueta / je zibelka naših velikih zlomljenih sanj.«

»Prinesite mi mrzlo vodo, / kamenje in luč. / Vodo, / da se zbudim. / Kamenje, / da vidim, kaj sem vam storila. / In luč, / da v miru zaspim.«

»Če veš za kaj boljšega, / kot je ljubezenska rana, / ki išče drugo rano, / da se ugledata, se zakrijeta s cvetovi / in naposled spojita ter / se nikoli ne zapolnita v topli globeli, / mi ne povej.«

»Ne vrzi vstran svoje nabrušene sekire, / noža, samo zato, ker sem ženska … / Ravno zato jih ne vrzi. / Naredi mi copate iz trnja in osata. / Ne polagaj me le na mah. / Zapri me od časa do časa v ledenico, / da bo moralo srce / močneje utripniti …«

»Ampak šestnajstletnica nikoli ne izgine iz ženske …«

»Če gre nekaj narobe na tem območju, bo skoraj gotovo šlo tudi na Marsu.«

»Če se človeški del sistema zlomi, je to lahko prav tako kritično, kot če raketa eksplodira.«

»Če bi želeli napolniti škatlo z orodjem, je ne bi napolnili le s kladivi, pa tudi če so ta najboljša v vesolju.«

»Ne glede na to, kaj bo odgovor, bo to spremenilo naše razumevanje tega, kdo smo in kakšno je naše mesto v vesolju.«

»Mars je naš najbližji sosed in če je življenje na prvem mestu, kjer pogledamo, je verjetno povsod, kar odpre nova vprašanja o tem, kako napredno bi to življenje lahko postalo.«

»Če imamo tekočo vodo, atmosfero in zaščito pred radiacijo, imamo skoraj zagotovo tudi življenje, zato je Mars zanimiv prostor za iskanje življenja ter ima velik potencial, da ga najdemo.«

»Če pomislimo, v katerem času je Amelia živela, je bila fenomenalna. Njena dejanja so se verjetno res zdela čudna in nemogoča. In v tem sem se našla. V tem, da si upaš leteti, da sprejmeš ta svet, da ga objameš in ob tem razumeš, da čas mineva, da življenje mineva in da je treba v njem nekaj napraviti, nekaj prestopiti.«

»Odkritje vode na potencialno za življenje primernem planetu, ki ni Zemlja, je neverjetno.«

»A nas to vseeno popelje bližje odgovoru na temeljno vprašanje, ali je Zemlja unikatna.«

»Roman temelji na resnični življenjski zgodbi zapornika, ki je bil izpuščen.«

»Ugotovitev, da je ljubezen njihovega življenja poročena in ima tri otroke, je še učvrstilo zvezo.«

»Na koncu koncev ne gre za spolni turizem, ampak za občutek pripadnosti.«

»V Afriki se izgubljata in iščeta.«

»Vedno bolj vidimo, da se pravzaprav ne razumejo.«

»Pomembno se mi je zdelo zapisati en delček nekega obdobja, ki smo ga doživeli in kako smo ga takrat doživljali.«

»Kjer so zgradili mejo, smo imeli svoje vrtove. Če smo hoteli na vrt, oddaljen nekaj korakov, smo morali prečkati mejni prehod. Imeli smo posebno dovolilnico, ki smo jo pustili policiji, ko smo se vračali, so nam jo vrnili. Nesmiselno, vendar resnično.«

»Imamo hišo v Italiji in vrt v Jugoslaviji. Danes v Sloveniji. V Stari Gori smo imeli velik travnik in moj oče je tam kosil seno; zgodilo se je, da se je traktorju pokvarilo kolo, in nato smo bili prisiljeni pustiti tam traktor, kolo smo nesli v Italijo, ker tukaj ga nismo mogli popraviti, nato smo ga ponovno prinesli nazaj in odpeljali traktor. Vse peš.«