»Izjemno sem ponosna, da imamo oddajo, kot je NaGlas! na naši televiziji. Izjemno pomembno je to, da oddajo ustvarjajo novinarke, katerih materni jezik je jezik republik nekdanje Jugoslavije. In da mi to slišimo vedno znova, da nas opomni. To se mi zdi nekaj, kar javni servis mora imeti.«

»Niti predstavljala si nisem, da oddajo spremlja toliko gledalcev. Mislila sem, da nas urednica malo spodbuja, kadar nam reče, da nas vsi gledajo. Vendar tudi v službi pogosto slišim, da veliko ljudi gleda oddajo.«

»Vsakič znova presenetijo z izbiro gosta. Mogoče si slišal zanj mogoče ne, ga pa spoznaš. Odlični ljudje – talentirani, nadarjeni, delovni. Slovenija ima izredne ljudi, ampak ima tudi prišleke, ki so se integrirali in so odlični.«

»Vseeno zmorem.«

»Naglas je postal moja nova domovina.«

»Od takrat je to moja najljubša sladica, čeprav imam sladkorno bolezen.«

»Če se ne motim, smo začeli februarja, mene pa so doleteli izbrisani. Pripravljala sem prispevek o predstavi Oliverja Frljića, ki je v gledališču v Kranju ustvaril predstavo o izbrisanih. Prispevek je bil dolg kar štiri minute. Mislim, da nikoli pozneje nisem pripravila tako dolgega prispevka!«

»Kolikor bližje ste srednjemu razredu, toliko manj ste izpostavljeni tovrstnemu nasilju, strukturnemu ali neposrednemu. Takrat ste tudi veliko lažje razsvetljeni in strpni. Ko pa se spuščate po družbeni lestvici, ljudje vedno bolj ogrožajo drug drugega.«

»Pokopljite jo s sračjim gnezdom na glavi.«