Zdaj govori kolesar

»Moje dekle je noseče.«

»Dobro je tako začeti. Na papirju ni prav hribovito, a na cesti je bilo veliko stvari. Bilo je nekaj vetra, treba je biti osredotočen tudi na vse ljudi ob cesti.«

»Raje bi šel najprej pod prho, preden bi se razgovoril o današnji etapi ... Ampak dobro. To smo prestali, gremo zdaj v Španijo.«

»V resnici ne potrebujem rdeče majice pred Madridom.«

»Matej Mohorič je velikodušno ponudil donacijo 10.000 evrov za otroke in ob tem smo združili njegovo ponudbo in Urškino idejo.«

»Nikoli ne odnehaj in nikoli se ne predaj.«

»Rogla«

»Hvala vsem Komendčanom, res sem presrečen, da sem odraščal v Komendi. Res je lepa vas, vedno vlada dobro vzdušje. Hvala vsem, ki so navijali zame, ampak sploh Komendčanom.«

»To je bil vlak stare šole, kot voda v mlinu. Kot bi bral kakšen kolesarski magazin, lead-out kot iz učbenika.«

»Znova sem počaščen in ponižen. Celoten dan so zame delali svetovni prvak, ki je tukaj nosil rumeno majico, zmagovalec spomenika Po Flandriji in seveda Michael Moerkov, ki gre v kratkem na olimpijske igre, da zmaga v madisonu.«

»To je bila zmaga ekipe, ki se ji moram zahvaliti za vse.«

»Kakšna vožnja. Kakšen dan.«

»Ne vem, če sem že odločil Tour, a mislim, da ne. Še dolga pot je do konca. Pokazali smo, da smo močna ekipa, ki se lahko bori za rumeno majico, ki jo bomo zdaj stoodstotno branili.«

»Danes sem se potrudil in bil je dober dan. Imel sem veliko boljše noge kot v petek, pa tudi taktično je nam šlo dobro.«

»Zjutraj smo si rekli, bomo videli, kako bo šlo. Začetek je bil izredno težek. Kolesarji so skakali vsepovsod.«

»Prevzel sem odgovornost. Rekel sem: 'Gremo, gremo po to (rumeno majico).'«

»Zelo lepo je biti v rumenem še pred koncem dirke.«

»Pisanje na roko mi pomaga pri ohranjanju pozornosti in ustvarjalnosti.«