Tema: Gledališče

»Gre za eksperimentalno igro, v kateri misli, občutki, dogodki in odnosi sobivajo na različnih ravneh zavesti. Igralec Tadej Pišek je kompleksno, poetično zgodbo o razpadu družinskih odnosov predstavil z redko videno lahkotnostjo, k čemur je prispevala koreografija Mojce Špik in Inana Du Swamija. Krik proti izključenosti in obsojanju drugačnih je odmeval še dolgo po koncu predstave.«

»Predstava O snegu in ljubezni je umetniško sobivanje poetične govorice tržaškega pisatelja Marka Sosiča, sodobnega plesa in glasbe. Predstava je kompleksna pripoved razgradnje družinskih odnosov, v katere se zajeda politična klima nestrpnosti, sovraštva in fašizma.«

»Kompleksna analiza sodobne družbe, ki odpira vpogled v aktualne, tudi boleče teme: predstava O snegu in ljubezni, nastala po poetičnem romanu, spregovori o razgradnji družinskih odnosov, v katere se zajeda politična klima nestrpnosti in fašizma. Roman zaznamuje sobivanje različnih ravni dogajanja, konkretnih dejanj, misli in spominov, ki obravnavajo odnose z različnih zornih kotov, in morda se prav zato uprizoritev giblje med monodramo, plesno predstavo in koncertom. Je intimna pripoved, krik posameznika, ki nemo opazuje, kako sovraštvo, strah, ignoranca, ki jih v svetu vzpodbujajo politični in gospodarski interesi, počasi razkraja najbolj intimno in varno okolje – družino.«

»Gledališče se ukvarja s človekom, z njegovimi podobami, smisli, skrivnostmi. In sukati se v svetu globokih in čudežnih skrivnosti bivanja je moj privilegij, ampak tudi močna zaveza etiki gledališke umetnosti. Hvaležen sem svoji odločitvi iz mladosti, da sem za svoj življenjski poziv izbral prav gledališko umetnost. Na tej poti sem namreč srečeval izjemne osebnosti, ki so poleg gledališča soustvarjale tudi mojo umetnost.«

»Gledališče ustvarja drugačen profit; tke vezi med ljudmi, tke strpnost, odstira sovraštvo, drži zrcalo človeški neumnosti in nas nenehno opozarja, kako zlahka pozabljamo na človeške vrednote.«

»Verujem v to, da gledališče raziskuje samega sebe, gledališče je še vedno v kondiciji, ker vidim, da je toliko ustvarjalcev in kreativnih ljudi, ki želijo ustvarjati. Ne nastopati, ampak ustvarjati.«

»Predstava Tam, v vrtu je povabilo v vrt dveh, ki v njem odstirata lepoto mehanizmov poslušanja.«

»Razširjava ustvarjalni potencial na sposobnost telesa Izhajata z drugega področja, a v skupni predstavi si prizadevata združiti njune prvine na drugačen, indisciplinaren način.«

»V svojem početju prisluškovanja naravi odkrivata svetove zvoka in njihovo odzvanjanje v polju vidnega. Pri tem jih prevajata skozi lastni telesi, da v njima razširita domišljijske potenciale in opazujeta njihovo sovpadanje s svetom giba.«

»Negovanje vrta je metafora, ki za umetnika pomeni kulturno vrednoto in ju kot posameznika nenehno povezuje z vsem živim ter jima ponuja odločitev o bolj izostreni izkušnji prisotnosti v svetu.«

»Roman v krajini je poskus sprehajanja med izkušnjami in nabor trenutkov, ki dezaktivirajo ta zapleteni mit o vzajemnosti.«

»prekleto dobro predstavo, ki je ponudila možnost zareze, možnost rekonfiguracije in vnovičnega zarisa meja tistega, kar umetnost je, in tistega, kar ni, s tem pa dovolj dosledno udejanjala njuno razumevanje gledališča kot družbenega in političnega agensa.«

»vznemirja, provocira, ki vrednostne sisteme nenehno postavlja pod vprašaj, gledališča, ki subvertira nacionalno podstat in tradicijo, gledališča, ki ga ni strah ekscesa, užitka, trpljenja in svobodne ljubezni.«

»simptom«

»kakšne so potrebe na politični sceni, tendence v družbi in podobno«

»ali si ga želimo ohraniti, kdo ga potrebuje, če sploh kdo, in kako naprej«

»ne ve, ali v tekstu obstaja dramski oz. gledališki potencial«

»Želele smo napraviti izložbo, galerijo ženske zgodovine, ki se obravnava tako, kot si me želimo.«

»Predvsem ta avtobiografski del se mi zdi ključen, ker odpira prostor za igralke in neigralke ter predstavlja v Sloveniji zametek skupnostnega gledališča.«

»Svojega dela predstave smo se lotile z raziskovanjem teme na poldokumentaren način, z oblikovanjem lastnega izkustva in opažanj v monologe in scene, prepletene z besedilom Katje Gorečan. Ukvarjale smo se z občutki, ki jih je velikokrat težko opisati, si jih priznati, še težje izreči.«

»To je prva lastna produkcija v zgodovini Festivala Borštnikovo srečanje, na kar smo zelo ponosni, zlasti zato, ker je predstava tako lepo uspela.«

»postala veliko bolj sodobna, kot bi človek od neke stare in vsem znane pravljice pričakoval«

»kulturni produkt vladajočega in privilegiranega razreda«

»stičišče in križišče večine problemov civilizacije, kulture, in vrednot«

»Igralski razpon Branka Šturbeja je širok, zajema vloge tako v klasičnem kot sodobnem repertoarju, enako suveren je v drami in komediji, v vsako vlogo, se zdi, vstopa z enako 'naivnostjo' in neposrednostjo, z domala otroškim čudenjem, počasi, a zanesljivo pa skozi njen razvoj – ob nesporni 'tehnični' virtuoznosti – pridobiva presunljivo miselno in emotivno globino. Njegova igra vselej prihaja, kot je bilo nekoč zapisano, 'iz resničnega epicentra gledališča'.«

»Zanima me ne toliko konkretna vloga kot delo z ljudmi, ki nosijo v sebi strast do teatra, strast do ustvarjanja.«

»Je nekaj posebnega, gre za krono, največje priznanje za igralske in gledališke dosežke.«

»Nenehno ustvarjanje, ki te povleče, je kot neke vrste droga. Potem so tu ljudje v teatru, ves čas si v stiku z literaturo, z zanimivimi ljudmi. Mislim, da je to glavni razlog. In ta neposreden stik z gledalci.«

»Mislim, da se nahajamo v trenutku, ko ne vemo, ali bo zmagala iracionalnost ali zdrava pamet. To je zgodba o izginotju demokracije. O poskusu nekega vladarja, da bi uredil državo, da bi poiskal razloge razpadanja in gnilobe. Ki slavno propade. Za dolgo dolgo časa. Bitka med racionalnim in iracionalnim principom.«

»Morda je največji uspeh uprizoritve prav to delikatno ravnotežje med osebno tragedijo nekega vladarja in natančnim prikazom družbenega in političnega mehanizma, ki se kljub vsem dobrim namenom neizogibno vsiljuje.«