»V svojem poklicnem življenju je Vrenko večinoma soočen s slabimi ljudmi, ki lažejo. Zaradi tega je izrazito nezaupljiv.«
»Za tretjo in četrto epizodo sem ustvaril glasbo, v kateri je slišati vpliv džeza in bluza, tovrstna glasba pa je še posebej hvaležna za detektivsko zgodbo in pravzaprav daje nadaljevanki pridih filma noir.«
»Mislim, da sem imel kar srečo.«
»Seveda pa je situacija čudna, prvič v življenju se spopadam s čim takim.«
»Kaj je bila torej vaša 'vstopna točka' v lik, kako ste se mu približali?«
»Vrenko se pri svojem kriminalističnem delu pri reševanju ugank zanaša na 'sprostitveno terapijo', kot temu reče.«
»Dobri stari umori, ki so jih narekovale srčne zadeve, prevare, ljubosumje, so postajali vedno redkejši.«
»Kriminalke se ne splača pisati za kaj manj, kot je umor.«
»Nihče ne bo prebral tristo strani romana, da bi ugotovil, kdo je izmaknil kozarec vložene zelenjave.«
»Pisati sem začel sebi v zabavo, vse skupaj je bila velika šala – če sem se hotel 'igrati' žanr v celoti, je k temu sodil tudi psevdonim.«
»Sem si pa seveda želel videti, kako delo poteka.«
»Scenarij je kot tvoj otrok, ki je postal polnoleten. Čas je, da gre po svoje.«
»Mislim, da upad občinstva pove dovolj. Dejstvo je, da so predstave, ki so polnile dvorane, hitro umaknjene z repertoarja – na primer Butnskala, Glengarry Glen Ross, Baal ...«
»Se je treba pogovoriti o smislu razpršenosti delovanja gledališča, saj si igralci želijo dramskega repertoarja.«
»Najprej naj povem, da je bil sestanek umetniškega ansambla za zaprtimi vrati, kar ni naključje. Želimo si prekiniti prakso, ki sta jo začela Dario Varga in Vito Taufer v javnosti. Res velika večina umetniškega ansambla se ne strinja s tovrstnimi praksami, ki mečejo slabo luč na Slovensko mladinsko gledališče.«
