Ključna beseda: upanje

»Ne mislim, da so pesmi posebej vesele ali poskočne, se razume, ampak sam v njih vidim upanje, ki je prej manjkalo.«

»To, da si rečeš, da življenjska situacija, v kateri si, morda ne funkcionira, ampak da vsaj delaš na spremembah … To je upanje.«

»Upanje je več kot optimizem, optimizem je cenen, je razpoloženje, ki nima pretirane globine.«

»Nobenemu od glasbenikov na tem albumu nisem dajal izrecnih navodil – če izbereš prave ljudi, potem to niti ni potrebno; lahko jim samo pustiš, da delajo, kar najbolje znajo.«

»Če je kdo v bendu diktator, je to pesem sama. Ampak ko je pesem enkrat v sobi z nami, je naša skupna, ne več sama moja.«

»Moja vera v demokratsko stranko kot opozicijo je zelo omajana – ali pa sem se na tej točki že vdal.«

»Večina romarskih cerkva je posvečenih Mariji, tudi po svetu, in seveda Marija nam je čudoviti vzor, tako je tudi naša pot krščanskega življenja. Velikokrat smo navdušeni, velikokrat pa na tej poti omagamo, ker smo ljudje slabotni in nimamo moči, da bi vedno vztrajali, in zato, ko romamo v Marijine cerkve, imamo čudovit zgled, ki nas potolaži in nam daje upanje. Papež poudarja, da je to leto jubilejno t. i. leto upanja.«

»Da ne ostanemo v naši vsakdanjosti in zagrenjenosti, da smo napravili napake, pa iz tega ne moremo, ampak da imamo upanje, da bomo lahko vse to pozabili in šli naprej. Marija nam daje največje upanje, da je tako pogumno šla skozi življenje, zato so Marijina romarska svetišča tako pomembna in tudi v svetem letu zelo izpostavljena.«

»Nekaj zelo lepega, močnega in transformativnega je v tem, ko se uzremo v bolečini. Strahu. Jezi. Žalosti. Upanju. Stik s temi globokimi čutenji nosi posebno avro lepote in mehkobe. Ranljivosti in dostopnosti.«

»Potem bi ostalo / le malo ljubljenih.«

»Nočem, / da se posušiš / in kloniš.«

»Samo ljudje smo, / spol je pogosto nedoločljiv / in zgolj zasebno občutje.«

»Potem bi ostalo / le malo ljubljenih.«

»Nočem, / da se posušiš / in kloniš.«

»Samo ljudje smo, / spol je pogosto nedoločljiv / in zgolj zasebno občutje.«

»Videla sem svet in življenje. Bilo je lepo in polno sonca.«

»Če ne povem resnice o sebi, je ne morem povedati o drugih.«

»Še vedno sem vidna, resnična in živa. / strast se še ni osula. / zardela od ljubljenja / vonjam cvetlični prah, ki lebdi na ramenih / upognjene trave.«

»Nikoli nisem sama, niti v temnem tunelu niti onkraj noči. Ker je z menoj in v meni pesem. In mi vladajo čustva.«

»Ni lahko biti edini pisan cvet / na vrtu belih rož. / vedno sama s seboj. / nenehno osredotočena na bistvo stvari …«

»Druga svetovna vojna je mater strašno zaznamovala. Njena generacija je bila nadčloveško pogumna in pokončna.«

»Vidimo, da so na koncu vsi samo ljudje in da ima vsaka družina svoje patologije.«

»Igra odstopa od klasične družinske drame, saj so odtujeni družinski člani večino časa ločeni in sami.«

»Danes smo se ob obisku prve skupine palestinskih otrok, ki so prišli iz Gaze v Slovenijo, lahko ponovno prepričali, kako so njihove zgodbe pretresljive in kako si definitivno nihče od nas ne želi, da bi bili njegovi otroci prisiljeni prestati kar koli podobnega.«

»Zelo težko je dati ta odgovor, ker ga danes nihče nima, ker je danes Gaza spremenjena v območje, ki mogoče ne bo nikoli več naseljeno.«

»V tem trenutku je ravno skozi take projekte tisto, kar lahko naredimo za to, da tem otrokom vsaj pričaramo privid normalnega življenja in privid upanja.«

»To, kar lahko Slovenija naredi ravno s svojim znanjem, s pomočjo pri rehabilitaciji, pri psihosocialni pomoči, ki jo otroci potrebujejo, je mogoče kaplja v morje, ampak je za vsakega takega otroka in za njegovo družino upanje v prihodnost.«

»Ta vojna je tudi vojna proti otrokom, preveč otrok je bilo ubitih in ranjenih.«

»Ko smo začeli ta projekt, je bilo manj težko, takrat je bilo upanje močnejše, danes je upanje šibkejše in prizadetost otrok veliko večja, kot je bila nekoč.«

»Zelo težko je dati ta odgovor, ker ga danes nihče nima, ker je danes Gaza spremenjena v območje, ki mogoče ne bo nikoli več naseljeno, vsaj kar zadeva sever, in ker sami zelo dobro vedo, da so, kamor koli pridejo, sprejeti na videz z gostoljubnostjo, a hkrati s tem, da niso od tam doma.«