»To so vojni otroci. Vsi ti ljudje so že doživeli čas, ko ničesar ne razumeš. V zraku je tesnoba, vsi, ki hodijo okoli tebe, so čudni in ničesar ne smeš.«
»To je zelo veliko siromašenje, sploh po tej plati, koliko, če čisto mehansko gledamo, njihovi možgani sploh še dobijo socialne stimulacije. Pri starostnikih vemo, da bolj kot so v stiku z ljudmi in v živem čustvenem odnosu, dlje časa bodo ohranili tudi mentalno gibkost.«
»Največja groza smrti ni to, da bomo umrli, vsak izmed nas bo. Največja groza je, da bi trpel in umrl sam, ne da bi kdor koli za to vedel.«
»Posamezniki, ki so izgubili delo, in družine, kjer je eden ali sta celo oba starša brez dela, prosijo za plačilo osnovnih življenjskih stroškov.«
»Vsaka stiska povzroča svojevrstno veliko trpljenje.«
»Najprej tako, da so oboleli, ob tem pa trpijo še zaradi njegovih močnih socialno-ekonomskih posledic.«
»Prava kriza se bo pokazala marca ali aprila, ko se bodo ukrepi sprostili.«
»Ljudje so ostali brez službe, brez zaslužka, cele dneve so bili sami zaprti doma, česar niso bili vajeni.«
»Jaz ne morem več. To, da ne smem ven.«
»Bistveno boljše sem in prijetno utrujen.«
»Takoj se oblecite, obujte in pojdite na sprehod za dve uri. Ne v gnečo, ampak če živite tri minute od gozda kot večina nas v Posočju, to ni težava. In potem me pokličite nazaj.«
»Čas si moramo vzeti za prave stvari – za bližnje, da gremo ven na zrak, da se upremo temu vsesplošnemu pesimizmu, da se nič ne da.«
»Ne moremo s strašenjem in z govorjenjem o katastrofah spodbuditi ljudi, da se bodo držali tega, kar zapovedujejo.«
»Zaprtje za štiri stene je za številne družine pomenilo precejšen porast konfliktov, glede na raziskave smo priča tudi hujšim oblikam nasilja.«
»Predvsem je tu problem alkohol, različni drugi konflikti npr. glede vzgoje otrok.«
»Izolacija, izguba službe, mislim, da je veliko polje skritega nasilja, ki ni prijavljeno in še veliko časa ne bo zaznano ravno zaradi tega občutka negotovosti.«
»Morate vedeti, da so žrtve nasilja praviloma popolnoma kontrolirane osebnosti, živijo v popolnem strahu in podrejenosti in si pred povzročiteljem nasilja ne upajo popolnoma nič, ker se bojijo za lastno življenje in življenje lastnih otrok.«
»Kar se je kazalo tudi v tem, da je v določenem deležu prišlo do upada prijav nasilja, kar ni pomenilo, da se je zadeva umirila, ampak ravno obratno.«
»Poleg tega je še nekaj značilno za nas Slovence, da težko govorimo o stanju v družini.«
»Če vidimo nekoga na ulici, ki se stepe, ali pa nekdo nekoga napade, zelo hitro reagiramo. Če pa vidimo, da moški udarja partnerico in nanjo kriči, se odmaknemo, tudi v medsosedskih odnosih, in rečemo, saj to je njuna stvar, in ne reagiramo.«
»Najprej naj bi se mož in žena sprla. Žensko je večkrat udaril s topim predmetom po glavi.«
