Ključna beseda: spomin

»Bil je bolan. Bil je zelo zaseben človek, ki je stvari skrival, kolikor dolgo je le mogel.«

»Predvsem je ljubil izmenjavo med ljudmi na podlagi njihovih zgodb, njihovih spominov. Ostal bo eden največjih pripovedovalcev zgodb svojega časa. Bil je neverjeten izumitelj.«

»Zavedali so se, da ne gre samo za to, ali bo preživela država, ki je bila takrat razglašena, ampak tudi za to, ali bomo preživeli kot državljani, brez katerih ni nobene države.«

»Z njo smo želeli dobro sebi, nismo pa želeli nič slabega nikomur drugemu.«

»da smo se nekako zavedeli tiste Slovenije, ki je takrat nastajala, da ta ni pozabljena in da smo se začeli zavedati, kaj so naše skupne vrednote in vrednote slovenske osamosvojitve.«

»da nam je bila naša samostojnost zaradi svetovnega spleta okoliščin na neki način podarjena, po drugi strani pa so začeli tudi spoznavati, da bo treba za ta dar trdo delati in ga obraniti, če ga hočemo imeti.«

»Delal sem prav na področju, ki sem ga po svoje utemeljil.«

»Moje življenje se je spremenilo v trenutku, doživel sem večjo travmo...«

»Težko sem se spomnil besed iz vsakdanjega življenja, ti verzi pa so kar privreli iz mene.«

»Živim z rastlinami in jih vzgajam biološko.«

»Če smo nekaj časa preživeli z Ericom Carlejem, je bilo to najbližje druženju z Božičkom.«

»Bil je 'gospod z nagajivim šarmom'.«

»Neznano v nas pogosto vzbuja strah.«

»V svojih knjigah se skušam temu strahu izogniti in ga nadomestiti s pozitivnim sporočilom.«

»Verjamem, da so otroci naravno ustvarjalni in se želijo učiti. Želim jim pokazati, da je učenje res tako fascinantno kot zabavno.«

»Obstaja poezija, za katero bi lahko rekli, da ima značaj vode. Ki se v bralca nataka skoraj neslišno in precej počasi. Poezija, ki ji je treba pustiti nekaj časa, da se je nabere do tistega roba, čez katerega se potem ulije v polno in temeljito bralsko doživetje. Zdi se mi, da je Peter Kolšek pisal predvsem poezijo te vrste. Za bralce, ki se znajo ustaviti in počakati.«

»Igrali bomo, kakor bomo lahko.«

»Ob prvi obletnici njegove smrti smo se odločili, da se mu poklonimo tako, da ta foaje, v katerem se je tudi sam rad zadrževal, poimenujemo po njem. Na ta način verjamemo, da bo vedno z nami.«

»Ko bomo lahko ponovno na premierah sedeli v njem in nazdravljali ter se družili, bo to znova gledališki foaje z mizami in stoli.«

»Prostor spomina oziroma spomin na prostor umetnica zgradi tukaj in zdaj, ko iz predimenzioniranih stolov, prekaterih se pnejo porisane rjuhe, zgradi zavetje, ki ga obda z vsebinsko sicer nerazumljivim pretečim zvokom glasov odraslih.«

»Ta konglomerat je gnetljiv in heterogen, skupaj pa ga drži le poetična vrzel, v kateri se spomini navzkrižno oplajajo ali pa le nerodno stojijo drug ob drugem.«

»Sam svoj gospod moraš biti. Naj bo moda, nič ne rečem, ampak ti moraš živeti svoje življenje, voziti svojo 'špuro'.«

»To sem jaz, edinstvena sem na svetu. Ni nobene kopije, samo vi ste. Da bom taka, kot je 3000 drugih? Nikakor ne. Sem posebna.«

»Gledališče je nekaj najlepšega na svetu, čeprav te požre celega.«

»Zdaj vemo, da je treba negovati vse odnose, med partnerjema in z otroki ter prijatelji. Tako kot rože: vse moraš negovati, na vse moraš paziti in ne misliti samo nase, temveč tudi na drugega.«

»Preštevilni so se v tem neusmiljenem času poslovili v globoki in boleči osamljenosti, brez zadnjega, nežnega dotika in grenkih solz slovesa njihovih svojcev. Slovo brez pozdrava boli oba. Pri tistem, ki ostane, pusti globoko, nikoli zaceljeno rano.«

»Čez leta, ko se bomo tega časa epidemije spominjali z vednostjo, ki bo drugačna od današnje, bo ta vrba mogočno drevo tisočerih spominov. Takrat bo govorila o negotovosti spopadanja z neznanim, ki ji je bilo v zgodovini malo enakih. O tem, kako je hudournik bolezni, ki ne priznava meja, ljudem pokazal, kaj je v življenju v resnici pomembno – sočutje in človečnost.«

»Pokojnim ne moremo vrniti življenja, žalujočim ne moremo odvzeti bolečine, zdravstveni delavci ne potrebujejo plitvih besed. Lahko pa smo z njimi, lahko iskreno živimo zavest istega čolna in pokojnim poklonimo spomin, verni pa tudi molitev zanje, žalujočim lahko pokažemo bližino in sočutje, zdravstvenim delavcem lahko izrazimo hvaležnost.«

»Znal se je opravičiti za napako.«

»Dober večer, domovina! Dober večer, Ljubljana! Napočil je trenutek resnice. Prišel sem pogledat, ali me res nikoli niste marali ali ste se samo pretvarjali.«