»Ob prvem srečanju s slikarstvom Andreja Jemca – in od takrat je minilo že več kot pol stoletja – mi je ostala v spominu intenziteta gestualnosti, osvobojena v kadru močnega svetlobnega žarčenja.«
»V slikarskih delih je opazna sinteza izrazito subjektivnega analiziranja in prezentiranja izkušenj s tega področja s pomočjo medija, ki je skoraj vedno sestavni del analize iskanj in spoznanj v slikarskem ustvarjanju.«
»Še vedno 'vse preveč stvari za eno sliko'. Ko jih gledam naložene, se sprašujem, kako bodo na koncu te slike bivale skupaj, ker prej ni prostora, da bi jih preverjal. Pa si rečem, to ni več moja težava, moje delo je opravljeno, naj se zmenijo same.«
»Pomemben del tega je dialektika med nastajanjem – materializacijo in izginjanjem – dematerializacijo predmeta ali prizora, in ne toliko njegova končna, statična uprizoritev. Skratka: proces abstrahiranja snovnosti in njegova hrbtna plat, tj. proces formalizacije in konkretizacije.«
»Ne gre torej le za čas, ko sliko delam, ampak je veliko več tistega časa, ko sliko gledam in iščem rešitve. Pogosto sliko obračam na glavo, na tla, hodim okoli nje. Si jo tudi fotografiram in gledam doma, v zadnjem času pa iščem mogoče rešitve na tablici, kar me zelo zabava.«
»Del tega odseva je področje slikarskega minimalizma, ki ga osebno čutim kot že bolečo Beckettovsko praznino, kjer se naslikana bitja učijo živeti in umreti v lastnem miselnem svetu, kadar prečijo prostor slike in se nekje ob robu nato poslovijo.«
»Ko delam sliko, sem fizično in psihično zelo dolgo z njo, zato mi ni vseeno, s katero podobo se družim in o njej razmišljam … Če se že z nekom družim, si sam izberem, s kom, in prostor, s katerim se želim družiti.«
