Ključna beseda: predstava

»V njej avtorica teoretizira o vplivu vojnih fotografij in posnetkov ter premikih, ki jih sprožijo.«

»V predstavi čutiti nostalgijo po nekdanji skupnosti in nenehno spoprijemanje s krivdo.«

»Ne gre za oživljanje in podoživljanje nečesa, česar absolutno ne moremo razumeti, ampak za neko faktično reprezentacijo dogodka, prek katerega dobimo občutek vseobsegajoče groze in nerazumevanja tovrstnih zgodb.«

»Trdno sem prepričan, da smo številnim pomagali do prvega srečanja s tako imenovano umetnostjo.«

»Če sem kdaj premišljeval o poslanstvu svojega poklica, je bilo prav takrat, ko sem zrl v radovedne oči mladih gledalcev, ko smo jim z uprizoritvijo in pogovorom posredovali svoje veselje do gledališča in umetnosti nasploh.«

»Poučno-zabavno srečanje z izrazili gledališča in njegove sproščene domišljije zagotovo nakazalo pot k neovirani radovednosti, ki je v življenju še kako pomembna.«

»Koža ni več meja, temveč postaja prehod med imaginarnim notranjim in realnim zunanjim, znoj pa je le njuna najočitnejša vez.«

»Če stopimo korak dlje, lahko v 40.000 odmrlih celicah, ki jih koža vsako minuto izloči in nadomesti, uzremo svoj odsev v obliki 'neživega' sveta.«

»150 utripov srca na minuto teži k osvoboditvi in potrebi po premiku, slavljenju telesa v gibanju ter poskusu vzpostavitve telesa skupnosti in skupnega utripa.«

»Predstava služi kot vstopna točka v celoten projekt Dodekalogije.«

»Najbolj sem se bala, da bi bilo to medsebojno obračunavanje z zmerljivkami samo o neizživetih sanjah.«

»Moram reči, da sem od te teme kar prestrašena, zdi se mi, da bi lahko bilo vsaj 1.000 tekstov, vsak odnos je drugačen.«

»Mislim, da je to predstava o dveh posameznikih, ki poskušata pač preživeti v tem trenutku po svojih najboljših močeh, se pri tem tudi malo poškodujeta, zavedno in tudi nezavedno.«

»Za Katarino Morano kot avtorico je sploh značilno to, da v svoja besedila spušča vse generacije, da ljubi vse generacije in da jo zanimajo vse generacije.«

»Da res sledim tekstu, se ne zmišljujem, ne dodajam, ker so vsi tokovi misli, zastranitve in mašila tja, kjer so, postavljeni z razlogom.«

»Vsakič, ko sodelujem z njima, se nekako zgodi, da se mi zdi, da sem teh nekaj mesecev, pa potem še kakšen mesec po premieri, za 15 odstotkov boljši človek: bolj potrpežljiv, bolj sočuten, bolj miren.«

»Da se znaš kdaj v jezik ugrizniti. Da si torej kdaj tiho, da ne izrečeš vsega tega, kar bi ti zdaj v tistem trenutku rekel.«

»Dedal je skrajšana verzija novele, ki se prvotno imenuje Ikar, čeprav je v centru te novele Ikarjev oče, izumitelj kril, ki so se stopile Ikarju, ko je poletel preblizu soncu, in so povzročile sinovo smrt. To soočanje z vprašanjem izgube, s tem, kako prideš na čisto sam s sabo, je tudi osrednja tema te pripovedi, ki pa je izrazito čutna.«

»Pripoved je tako po Štegrovih besedah 'nošena na krilih glasbe in obratno, glasba se ustvarja na krilih besedila, ki je govorjeno'.«

»Čutim, da spiš sen izčrpanosti in obupa, kamen. A le v sanjah morda razumeš besede jezika, ki ga govorim. Svoj jezik sem za zmeraj izgubil. In svoje človeško ime. Imam še črepinje preteklosti. Ležijo na mojem dnu in me ne spustijo. A kmalu bo prišel trenutek, ko bom dokončno odletel s tega otoka in pustil vse za sabo. Postal sem človek, ki že leta odhaja in ne zna oditi.«

»izseljenska izkušnja ameriško-bosanskega pisatelja Aleksandra Hemona, ki jo opisuje v avtobiografskih esejih, zbranih v knjigi Knjiga mojih življenj, ima morda srečen konec, a to o njej ne pove veliko.«

»Ena teh, ki se prepoznavajo v Hemonovi zgodbi, je tudi Ivana Djilas, zato je predstava Knjiga mojih življenj tudi osebna izpoved režiserke, ki s pomočjo pisateljevih izseljenskih zgodb pripoveduje svojo.«

»Jaz vem, kako je biti neviden. Vem, kako je, ko je vseeno, če zjutraj vstaneš iz postelje ali ne, ker tega nihče ne opazi.«

»Vem, kako je, ko se sprašuješ, ali si naredil prav, da si šel iz svojega mesta, države, ko blodiš po cestah brez denarja in konteksta.«

»Čas je, da naredim predstavo o teh občutkih. In Aleksander Hemon je napisal knjigo, ki bi jo rada jaz napisala, pa nisem znala.«

»Jaz vem, kako je biti neviden. Vem, kako je, ko je vseeno, če zjutraj vstaneš iz postelje ali ne, ker tega nihče ne opazi. Vem, kako je, ko se sprašuješ, ali si naredil prav, da si šel iz svojega mesta, države, ko blodiš po cestah brez denarja in konteksta. Čas je, da naredim predstavo o teh občutkih. In Aleksander Hemon je napisal knjigo, ki bi jo rada jaz napisala, pa nisem znala. Knjigo mojih življenj.«

»želela sem v predstavi opozoriti na temo nevidnih ljudi, ki jih nevidne delajo vsakodnevna krizna žarišča in konflikti v svetu.«

»Psihološki realizem, ki si ga je Arne Lygre izbral kot osnovni pripovedni slog, je samo zunanja plast besedila, ki je ves čas prežeto z absurdnim, bizarnim humorjem ter globokim občutjem melanholije in 'teže sveta', ki jo dramatikove osebe nosijo na svojih ramenih, ne da bi se dovolj zavedale tega bremena.«

»Kolikokrat smo žurali zato, da bi pozabili?«

»Ali sploh potrebujem konkreten razlog zato, da izginem?«