Ključna beseda: odraščanje

»To je v resnici knjiga, ki je nisem hotela napisati.«

»Tako je, že od svojega šestega leta sem razmišljala, da zgodbe svojih staršev ne bom nikoli zapisala.«

»Mislila sem, da biti pisatelj pomeni predvsem, da si izmišljaš stvari, da se 'lažeš', kar sem v prvih nekaj letih svoje kariere tudi počela.«

»Mladost je ena od najbolj dinamičnih in formativnih faz v življenju.«

»Zamrznitev mladosti pomeni upočasnitev prehoda v odraslost.«

»Na mlade bi bilo treba začeti gledati kot na vitalno skupino z najbolj aktualnim znanjem.«

»Če bi prisluhnili tej generaciji … to je edino, kar lahko pomaga pri okrevanju tega sveta.«

»Navdušena sem in ganjena – rada bi kretala in govorila hkrati, a je težko.«

»Nisem hotel desetih glavnih likov, zato sem postavil v dva fanta in dva starca vso mineštro ladijskih legend. Bilo bi precej hudo, če bi imel en sam človek toliko za sabo.«

»Življenje na ladji sem dobro spoznal, v knjigi so tudi moje izkušnje, absolutno, ampak je zgodba vseeno popolnoma izmišljena.«

»Ja, če ti prebereš roman mojega očeta.«

»Videl je in vedel. Ko bo star in slabe volje, bo pomislil na to noč in na južni križ in mesec in na morje in starca, in vse bo v redu.«

»Ljubila sta se po svoje, tako kot lahko ljubita kurba in mož z morja. To ni bila ljubezen tistih, ki jo živijo, ker morajo umreti, temveč ljubezen dveh duš, ki se potrebujeta.«

»Okvir zgodbe je, da policisti najdejo Maro, ki je vozil avtomobil pri starosti štirinajstih let in mu nihče ne verjame, da je dejansko celo republiko prevozil sam. Ko ga začnejo zasliševati, začne pripovedovati zgodbo, v kateri je meja med resničnostjo in lažjo zelo zabrisana. Prav ta element neke dvojnosti mi je bil zelo zanimiv.«

»Film razumem kot portret tistega obdobja v človekovem življenju, ko svet zares nima meja. Celo med vajami sem bil vedno znova presenečen, kako svobodna sta bila otroka; odprta do vsega.«

»Zimske muhe so primer nove, izvirne filmske govorice, v kateri pripovedovanje z manjkajočimi deli v zgodbi ponudi presenetljivo sveže doživetje likov, njihovih medsebojnih razmerij in upodobljenega hladnega zimskega sveta z otoki svetlobe.«

»Ko si star petnajst let, ti gre na živce vse. Mama, oče, bratje in sestre, sošolci, stvari, ki se spreminjajo, in stvari, ki se ne. Vse.«

»Četrt dneva preždiš pred neko škatlo v službi, četrt dneva preždiš v nekem baru, četrt dneva preždiš pred neko drugo škatlo doma in gledaš, kako neki drugi ljudje ždijo po nekih drugih barih – in potem greš spat. Ne vem. A se ti ne zdi to … nekaj?«

»Pod praporom tehnološkega napredka smo se sami zaprli v neke elektronske, betonske, plastične samice in pozabili, da smo v bistvu del narave. Ampak pri tem je najbolj smešno to, da se vsi zaprepadeno sprašujemo, zakaj je šlo vse k hudiču, zakaj smo vsi tako prekleto zblojeni in zamorjeni. Ne vem, no… Težko je to gledati.«