»Rad bi, da bi moja umetnost zdramila občinstvo, sodelujoče pri mojih performansih.«

»Moj poklon, cenimo vaše delo, zato vas podpiramo.«

»Fant moj«

»Skrajni čas je že bil, da začne kdo ceniti moje delo.«

»Zakaj bela zastava? Moj oče se pred ničimer ni predal.«

»Nato je (komunistične) oblasti leta še naprej niso cenile. Slabo so jo sprejeli tudi moji kolegi.«

»To ni bilo delo, o katerem bi moral gledalec razmišljati in ga poskušati dešifrirati s svojo glavo, temveč naj bi ga začutil s takšnim naravnim instinktom, kot ga uporablja zajec, ko se zakoplje in si ustvari svoj dom.«

»Na ta način bodo Jurčičeva dela postala odslikava sodobne družbe, posamezniki pa se bodo preizkusili v vlogi pisca.«

»Je padec v praznino, sekunda popolne negotovosti, je trenutek, ko narediš korak, da bi stopil na oder. To je stanje zamaknjenosti, ki nam omogoča imaginarno potovanje v času. Tja, od koder lahko zavestno dostopamo do podrobnih fragmentov lastnih izkušenj, ki jih naša preteklost pogosto ljubosumno varuje v nezavednem, da bi našli ravnovesje, v katerem lahko v svoji krhkosti domnevamo, da je to, kar nam je v določenem obdobju pomenilo neuspeh, neodtujljivi del naše sedanjosti. Morda nas prav ta trenutek najbolj približa temu, k čemur smo vedno stremeli.«