»To, da se 300 ljudi, neznancev, hkrati smeje in joka, ne pa le vaša družina v vaši hiši, je zelo močna stvar, ki se ji po mojem mnenju ne bomo nikoli odpovedali. Vprašanje je, ali bodo kinematografi dejansko obstali? Pravzaprav me še bolj skrbijo tisti izvirni kinematografi, tista mala kina v majhnih mestih. Tako so lepa in tako pomembna za skupnost.«
»Najbolj priljubljen je bil posnetek dveh psov, ki sta preživela polet v vesolje, se vrnila na Zemljo, se združila in imela potomce. S tem so želeli dokazati vse, kar je bilo pod vprašajem. Nihče ni vedel, ali si še ploden, ko se vrneš iz vesolja. Ta dva psa sta bila dokaz.«
»Ljudje so me spraševali, zakaj želim povedati zgodbo o običajnih ženskah, ki se zaljubita druga v drugo. In odgovorila sem jim, da mislim, da bi moralo biti mesto v zgodovini tudi za tihe like.«
»Letizijine fotografije so osupljivo nazorne, hkrati pa imajo nekakšno dih jemajočo lepoto. Gledalec kar začuti odločnost osebe za objektivom; njen pronicljivi komentar nekaznovanih zločinov. Umetnica se zoperstavlja nasilju in pokaže izjemen, ko razkriva njihovo strahopetnost. In zato je moja junakinja.«