Tema: Slovenščina

»Članek poljskih avtorjev 'je bil kar majhna senzacija, tako se je slikovito izrazil eden od kolegov'«

»Ima še ohranjene nosne samoglasnike, recimo pent, devent, desent ... ki so danes ohranjeni samo še v podjunskem narečju koroške narečne skupine. In pa seveda v lehitskih zahodnoslovanskih jezikih, kar ne more biti poljsko, kašubsko ali polabsko, je pa števnik čtiri, ki ima današnji slovenski i in ne nekdanjega poljskega.«

»Pravzaprav nam potrjuje, kar že vemo: da so bili prisotni nosniki, da je bilo zmehčanje v i – to, kar se začenja že v Brižinskih spomenikih«

»Vsaka taka najdba človeka preseneti in ga razveseli, ker pravzaprav vidiš, da je slovenščina nekoč res bila kar velik evropski jezik.«

»Jasno nama je bilo, da to ni ne latinščina ne nemščina, ampak neki slovanski jezik.«

»Presenetilo naju je, da so tu zapisani slovanski števniki.«

»Slovenija je ena od možnosti. Ta pisar, ki je zapisal še tri druge rokopise v Heiligenkreuzu, je prepisoval tudi rokopise v opatiji Rein. Rein pa je imel tesne stike s Stično. Zato je mogoče, da je tukaj delal slovenski pisar od tam.«

»Kadar govorimo o vrsti sladoleda, največkrat to v slovenščini izražamo s pripono -ov, torej jagodov sladoled ali limonov sladoled.«

»Jagodin pomeni svojino, na primer jagodin cvet, to je cvet, ki je od jagode.«

»Kaj pa bomo naročili v vrsti? Ali jagodni ali jagodov sladoled.«